Evropa v čipki

To, da so v Sloveniji tri središča klekljanja - Idrija, Železniki, Žiri - se dobro ve.

Ve se tudi, da je bila Idrija slej ko prej prva, ne toliko v samem klekljanju kot v promociji klekljane čipke, v prizadevanjih, da iz tega žlahtnega izdelka domače obrti naredimo »nekaj več«, ga znamo uveljaviti po svetu, predvsem pa obogatiti z neko dodano vrednostjo in kot takega prodati. Občina Idrija je leta 2000 pri Uradu RS za intelektualno lastnino zavarovala blagovno znamko in geografsko poreklo z imenom »idrijska čipka«. Tisti, ki klekljajo na gorenjski strani »dežele čipke«, so bili sicer povabljeni zraven, vendar se idrijski pobudi niso pridružili, ker v odnosu do Idrije niso hoteli (p)ostati le podružnica; v tem jih je krepilo zgodovinsko dejstvo, da je bilo v času, ko je bila Idrija pod Italijo (1918-43), središče izdelovanja stare idrijske čipke (tiste s »širokim risom«) na jugoslovanski strani, zlasti v dolinah obeh Sor; v Idriji se je v času pod Italijo zaradi zahtev italijanskega trg klekljal predvsem »ozki ris«. No, in potem, ko se je že zdelo, da sta gorenjski čipkarski središči »klekljarsko vojno« z Idrijo izgubili (izjema so bili vsakoletni Čipkarski dnevi v Železnikih, tretji teden v juliju), se je tudi v Žireh nekaj premaknilo, zlasti v letu 2006, ko so tukajšnje klekljarice in njihovi številni simpatizerji obhajali stoletnico žirovske čipkarske šole. Takrat je bilo ustanovljeno tudi Klekljarsko društvo Cvetke Žiri, ki zadnja leta v času prvomajskih počitnic priredi Slovenske klekljarske dneve v Žireh, letošnji (od 23. aprila do 2. maja) so bili že četrti. Hkrati se je v sodelovanju žirovskih Cvetk, Turističnega društva Železniki (prireditelja Čipkarskih dni) in Klekljarskega društva Deteljica v Gorenji vasi začela uresničevati zamisel, da bi zavarovali tudi čipko na gorenjski strani in sicer pod blagovno znamko Čipka dežele Kranjske.

V času 4. Slovenskih klekljarskih dni v Žireh se je zvrstila cela vrsta prireditev, posebno pozornost pa je zbudil izvirni projekt Evropa v čipki. Mlademu Simonu Stanoniku (med Cvetkami tudi njegov oče Jože), učencu klekljarske šole, se je »v pogovoru porodila misel, da bi naredili nekaj evropskega, saj smo v Evropski uniji«. In tako je nastala pobuda, da v klekljani čipki upodobijo zastave vseh 27 držav članic (in zraven še 27 zastav EU), hkrati grbe glavnih mest teh držav in za povrh zastavo in grb Občine Žiri, ki je projekt denarno podprla. Enkratna zamisel, a za njeno udejanjenje je bilo treba tudi veliko potrpežljivega in natančnega dela, ocenjujejo, da več kot 10 tisoč klekljarskih ur. Klekljale so (navedene po podpisu pod skupinsko sliko v knjigi): Tinca Slabe, Beatrika Poklič, Iva Sobočan, Anica Jankovec, Jože Stanonik (edini moški v tej klekljarski reprezentanci), Valči Žakelj, Marica Albreht (predsednica Cvetk), Marinka Albreht, Minka Božič, Marija Kavčič, Nada Žust, Zlatka Tomažič (Ljubljana), Hilda Pečelin, Marta Erznožnik, Kati Jereb, Ančka Kavčič, Marija Rupnik, Marta Oblak, Nada Jereb, Snežana Seljak, Majda Cankar, Anica Govekar, Branka Grošelj (sedanja klekljarska učiteljica, hči Marice Albreht), Martina Kuder Veldin (Sava pri Litiji), Metka Žnidaršič (Medvode), Marjeta Batista (Portorož) in Marica Strel (Portorož). Vseh skupaj torej 27, od tega 22 iz Žirov. Imena navajam zato, ker to, kar so naklekljale, ni le ročna spretnost, to meji že na avtorsko delo. Posebno zahtevna je bila čipka grba Prage, za katero je Hilda Pečelin potrebovala več kot tristo ur.

Ob razstavi so Cvetke izdale tudi knjigo z enakim naslovom. Iz nje navajam opis praškega grba: »V osrednjem delu je ščit, ki ga držita dva leva z dvojnim repom. Na ščitu se dvigajo trije zlati stolpiči. Število opek, ki gradijo stolpiče, naj bi bilo enako številu okrožij v Pragi. Na ščit so posajeni trije šlemi, iz osrednjega se dviga lev, ostala dva pa nosita vsak po dvanajst zastav okrožij, ki tvorijo 'Veliko Prago'. Slogan v spodnjem delu grba se glasi 'Praga caput rei publicae', kar pomeni 'Praga, glavno mesto republike'. Sedanja oblika grba izhaja iz leta 1991.« In še opis češke zastave: »Zastava izvira iz leta 1918, ko so jo oblikovali kot zastavo novonastale Češkoslovaške. Tradicionalni češki barvi (rdečo in belo) so dopolnili z modrim trikotnim poljem, domnevno zaradi razlikovanja od poljske zastave. Ob razpadu Češkoslovaške leta 1993 je Češka obdržala zastavo prejšnje združene države. Barve naj bi danes predstavljale pokrajini Češko (rdeča, bela) in Moravsko (modra).« (Opise je za knjigo priredila urednica Andreja Ferreira, oblikovala jo je njena sestra Tanja Mlinar.) Sklenimo z željo, ki so ji izrazile tudi žirovske klekljarice: da bi šla razstava najprej na pot po državah EU, nato pa našla stalno mesto v zbirki Muzeja Žiri.