Fotografski portreti, popotni dnevniki

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 5. maj 2010 / 06:00

V ateljeju - galeriji Mikado v Ljubljani v teh dneh razstavlja priznani fotograf Tomaž Lunder iz Škofje Loke. Pueblo de Cuba (Kubanski portreti) so kot roman kratkih zgodb o Kubi. Tomaž Lunder je pisec, le da so njegove besede fotografije.

Wim Wenders s filmom o legendarnih glasbenikih, zbranih v Buena Vista Social Club, je bil prvi »namig« fotografu Tomažu Lundru, naj se s fotografskim aparatom vendarle že odpravi enkrat na Kubo. »Navdušil me je njegov način snemanja filmov, tako imenovani »road movie« in pred štirimi leti sem se na Kubo odpravil z namenom narediti nekakšen »road photography«, cikel fotografij kubanskih ljudi v urbanih središčih, ob cestah, v tovarnah, na polju …,« začenja svojo kubansko pripoved Tomaž Lunder. Preden se je odpravil na pot, je pregledal nekaj monografij kubanske fotografije, tako pretekle kot sodobne. Za Kubo se je »izobrazil« tudi na nekaterih razstavah kubanskih fotografov po Evropi. »V ozadju sem tako vseskozi imel neko podlago za moj koncept fotografiranja na Kubi. Bistveno je, da si idejo in koncept začrtaš, preden se odpraviš na teren. V tem se namreč razlikujemo avtorji, ki poskušamo narediti uspešno serijo in se ne zanašamo na fotografijo, ki bi nam uspela po naključju.« Dodaja, da mu boljše poznavanje fotografske materije vsekakor ni v breme, prej v podporo. Sicer je stalni obiskovalec fotogalerij po Dunaju, Parizu, Arlesu, New Yorku, Šanghaju …

Na Kubi je na klasični črno-beli film posnel več kot 600 črno-belih fotografij, od katerih je nastala serija nekaj več kot 40 fotografij. Predvsem ga je zanimala portretna fotografija, posnel je ljudi, ki jih je srečeval, jih prosil, če jih lahko fotografija. »To so nekakšne mini režirane ulične scene. Fotografiranje lahko traja od dveh do pet minut, v tem času narediš od dve do pet fotografij, saj ti potem koncentracija pade,« razlaga Lunder. Poleg tega je posnel tudi precej barvnih fotografij v digitalni tehniki, predvsem portrete »iz druge roke«, kot bi lahko rekli. Namreč zanimale so ga podobe revolucionarjev in sopotnikov revolucije od Che Guevare do Castra, ki so običajno naslikani na velike table ob cestah, zidove in podobno …

Utrip urbane krajine v človeškem portretu

Portreti so dolgoletna stalnica fotografskega ustvarjanja Tomaža Lundra. Njegova »fotografska doba« se je začela leta 1974, ko je po škofjeloški gimnaziji srednjo šolo dokončal v ZDA (kasneje je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani). Leta 1979 se je odpravil na potovanje po ZDA, in namesto da bi pisal dnevnik, se je odločil, da bodo njegovi popotni »zapisi« fotografije, ameriška urbana krajina in portreti ljudi, ki jih je naključno srečeval na svoji poti. »Pri tovrstnem fotografiranju je potrebno imeti smisel za komuniciranje z ljudmi. Seveda je težje fotografirati ljudi kot pa krajino ali arhitekturo. Pred neko stavbo nimaš skrbi, kako boš pristopil, pogledaš vse kote, višine, svetlobo, pa je …, človek pa je živo bitje. Ali ti bo uspelo v času, ki ti je na voljo, v hitri režiji ob cesti še ujeti človeka, takega, kot je, sproščenega, naravnega, tistega, ki potem na fotografiji pripoveduje zgodbo.« Lunder je prav tako mojster studijskega portreta, a kot pravi, je zunaj, v odprtem prostoru še nekoliko bolj svoboden kot v studiu. Zunaj lahko »komunicira« tudi z drugimi elementi iz okolja, v studiu je v prvem planu obraz. Na različnih fotografskih srečanjih in kolonijah doma in v tujini pogosto posega po žanru portreta in tako poskuša skozi človeka prikazati neko krajino ali urbano okolje v določenem času. Sicer pa je po Tomaževem mnenju fotografija likovno delo, v katerem morajo držati vse likovne zakonitosti, od kompozicije do svetlobe. Vsaka fotografija mora samostojno živeti in šele kot taka lahko vzbuja neke vizualne občutke, ki so bodisi pozitivni ali pa negativni, odvisno od motiva.

Več ni vedno boljše

Tehnologija na področju fotografije se je v zadnjih dvanajstih letih zelo spremenila, predvsem to velja za tehnologijo zapisa, ki se je prenesel s filma na čip. To vsekakor je revolucija. »Na srečo ali na žalost, kakor za koga in kakor kdaj, dejstvo je, da je fotografiranje v digitalni tehniki lažje, bolj učinkovito, pri tem porabiš manj materiala in časa,« razmišlja Lunder in dodaja, da sam predvsem drugače razmišlja, kadar se zaveda, da ima v fotoaparatu klasični črno-bel film, ali obratno, da dela v digitalni tehniki. Seveda črno-bele fotografije še vedno razvija doma v svoji temnici.

Možnosti fotografiranja so danes precej večje kot nekoč. In to po Lundrovem mnenju zna biti tudi problem. Danes fotografira vsak, posnetega je ogromno materiala, ki je nastal bodisi s profesionalnim fotoaparatom ali pa mobilnikom. »Za ljudi je vse dobro, v resnici pa je zdaj veliko več fotografij, ki so zanič,« je prepričan sogovornik: »Mogoče sem jaz še nekoliko iz stare fotografske šole, ampak, kljub temu da je z digitalnim fotoaparatom mogoče narediti več posnetkov, od katerih recimo eden že uspe, sem mnenja, da je treba dobro vizualizacijo vedno storiti pred fotografiranjem, saj so tako lahko fotografije boljše in je naknadni izbor lažji.«

Po mnenju Tomaža Lundra bi bilo smiselno več moči vložiti v fotografsko izobraževanje. »Fotografsko izobraževanje bi morali začeti že v osnovnih šolah, kjer se učijo likovnosti, pa se kasneje le redki ukvarjajo s tem, fotografirajo pa vsi,« razlaga Tomaž Lunder, ki je pred dnevi vodil fotografsko delavnico na Irskem in ki vse bolj razmišlja, da bi se začel posvečati fotografskemu izobraževanju.