Tito in njegovo čaščenje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 4. maj 2010 / 06:00

Danes mineva 30 let od smrti Josipa Broza Tita (1892-1980). Če ste bili v zadnjih letih njegovega življenja že med odraslimi osebami ali pa med Titovimi pionirji in mladinci, se boste spomnili, ali ste kdaj sodelovali v ritualih njegovega čaščenja. Predvsem pa, ali je bilo to sodelovanje iskreno ali narejeno?

Za pisanje tega uvodnika o Titu in titoizmu sem se odločil, ko sem videl, da bodo ta Snovanja izšla ravno na 30. obletnico njegove smrti. Umrl je namreč 4. maja 1980 ob 15.05, bilo je v nedeljo popoldne. Sedeli smo v vaški gostilni, ko je vstopila lastnica, povedala, kaj se je zgodilo, in nas prosila, da gremo domov. Brez besed smo vstali in šli. Vsi, ki smo bili takrat živi in pri polni zavesti, se še dobro spominjamo, kaj se je dogajalo v naslednjih dneh, vse do beograjskega pogreba. Publicist Dejan Novačić je to sklepno dejanje v geslu Tito v Leksikonu YU mitologije (Beograd, 2005) karikiral takole: »Tito je umro u Ljubljani i, nakon kraćeg zadržavanja u Zagrebu, sahranjen je u Beogradu. Pošto je bio diktator, nikome nije bilo žao što je umro. Ni na sahranu mu niko nije došao. Pogotovo ne iz sveta. Ono na tv-u je montirano, a očevici lažu.« Upam, da prevod ni potreben, tudi lektorico prosim, naj prizanese tem »tujim« besedam; navajam pa zato, ker je danes vse več takih, ki se delajo, kot da Tita ni bilo. Natančneje rečeno: kot da oni niso nikoli sodelovali v številnih ritualih njegovega čaščenja. Pa so. Smo. Tako rekoč vsi.

Ko smo bili Titovi pionirji, smo njegove besede o učenju jemali zelo zares, otrok se še ne zna sprenevedati. Tito je svojim pionirjem naročal troje (navajam po istem viru): »Prvič: vaša naloga je, da se učite. Le kdor se uči, bo kaj znal. In kdor zna, bo lahko koristil domovini. Drugič: Naučiti se morate ljubiti svojo domovino. Domovina je prelila kri za svobodo. Tretjič: Postati morate takšni, kakršni so bili vaši tovariši mladinci med bojem.« Kaj je v tem napačnega? Nič, besede, ki so še vedno za zgled. Zamislim pa se nad tistimi, ki sem jih med vojaško prisego (»zakletvo«) sredi februarja 1979 v Kruševcu izrekel sam: da bom, če bo treba, v boju za domovino in njen takratni režim dal tudi svoje življenje, »ne žaleći da u toj borbi dam i svoj život«! Danes bi česa takega ne izrekel in podpisal; življenje, ki ti je dano, je vredno več od katerekoli druge reči na tem svetu, tudi od domovine. Ali pa se motim?

Kakorkoli že, Tito je za svoj prav zahteval tudi življenja. Veliko življenj. In to naj bi bil njegov največji greh. Številni ga imajo za zločinca. Naneslo je, da sem prav na večer pred tem pisanjem na TV gledal dva filma, povezana s temi rečmi. Najprej monumentalni partizanski vestern Sutjeska (Stipe Delić, 1973) z Richardom Burtonom v vlogi Tita, za njim pa še zadnji del francoske dokumentarne nanizanke Mao: Kitajska pravljica. Dve veliki osebnosti 20. stoletja, največja jugoslovanska in največja kitajska. Obe tudi precej krvavi, pod kožo in v dejanjih. A zdi se, da brez tega ni šlo. Francozom še na misel ne pride, da bi Napoleona razglašali za vojnega zločinca. Pa je bil, koliko nedolžnih ljudi je pognal v smrt! Ko se je njegova Velika armada poražena umikala iz Rusije, je ob pogledu na vojake (med njimi so bili gotovo tudi Kranjci iz Napoleonovih Ilirskih provinc), ki so se utapljali med ledenimi ploščami v reki Berezini, izjavil: Poglejte te krastače! (»Voyez ces crapauds!«) Tedaj je svojo vojsko zapustil in se pospešeno vrnil v Pariz. Danes pozabljamo, da v časih, ko so imenovani ubijali svoje nasprotnike in žrtvovali borce iz lastnih vrst, življenje na borzi človeških vrednot še zdaleč ni imelo tako visoke vrednosti, kot jo ima danes. Nagnjeni smo k temu, da presojamo dejanja prednikov po zdaj veljavnih merilih, morali pa bi jih po tistih, ki so veljala v njihovem času …

No, pustimo Tita, bil je, kakršen je bil. Posvetimo se raje svoji vlogi v njegovem čaščenju. »Spoštovani tovariš predsednik, prejmite, prosim Vas, moje občudovanje Vašega genija, moje prisrčne čestitke ob Vašem visokem jubileju in mojo globoko zahvalo za skupno doživetje poslednjih bitk, naše končne zmage in polaganje novih temeljev Jugoslaviji.« Kaj mislite, kdo je zapisal te slavilne besede? Nihče drug kot Edvard Kocbek! V voščilu, ki ga je poslal Titu 24. maja 1977 ob njegovi 85-letnici. Navaja ga Igor Omerza v svoji knjigi (Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584, stran 560) in zapiše, da mu je takšno pisanje po vsem, kar je Tito naredil »za« Kocbeka, »nerazumljivo«. Lahko da je Kocbek le »taktiziral« in skušal tako vplivati na Tita, da bi kot predsednik pomilostil njegova prijatelja Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča, ki sta bila obsojena zaradi oziroma namesto njega in bila prav tedaj zaprta? »Ali pa je pismo iskreno in samo še en dokaz nostalgije za partizanskim življenjem, ki je bilo 'najbrž kljub strahu in obupu srečno'? Ne vem, zato puščam odgovor o iskrenosti oz. neiskrenosti tega pisma docela odprto.« Podpisani imam občutek, da je kljub vsemu prej iskreno kot ne. Sicer pa vsak od nas sam zase najbolje ve, kako je bilo s temi rečmi in z njegovo morebitno vlogo v njih.