Režim ga je nadzoroval desetletja

Čas in tema tokratne Glasove preje res ne bi mogla biti bolje izbrana. Čas: bližina praznika upora proti okupatorju, nekdanjega dneva Osvobodilne fronte, tema pa eden od ključnih ustanoviteljev OF Edvard Kocbek, ki ga je totalitarni režim neusmiljeno preganjal.

O tej osrednji osebnosti osvobodilnega gibanja, slovenskem razumniku, pesniku in pisatelju, se je v Preddvoru voditelj Glasove preje Miha Naglič pogovarjal z Igorjem Omerzo, avtorjem zajetne knjige Edvard Kocbek, Osebni dosje 584. Igor Omerza je bil aktivni član Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se je leta 1988 postavil v bran četverici Janša, Tasič, Borštner in Zavrl. Po osamosvojitvi je postal poslanec prve slovenske skupščine, ki jo je tedaj vodil France Bučar, pozneje je bil generalni direktor SDK in podžupan mestne občine Ljubljana pod županjo Danico Simšič. Danes je samostojni podjetnik in publicist, knjiga o Edvardu Kocbeku je njegova tretja, pripravlja pa že dve novi, povezani z delovanjem Odbora za varstvo človekovih pravic.

Sogovornika na Glasovi preji, vrstnika iz gimnazijskih let, sta uvodoma obudila spomin na pomlad 1975, ko so se zgodili ključni dogodki, ki jih obravnava Omerzova knjiga. Takrat je namreč v Trstu v reviji Zaliv izšel intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom, v katerem slednji razkriva, kako si je komunistična partija med vojno podredila osvobodilno gibanje, prvi pa si je tudi upal povedati o povojnih pobojih zajetih domobrancev. Omerza in Naglič se tega sicer spominjata, a mladih to takrat pač ni toliko zanimalo. Omerza se spominja zlasti tega, da je bilo v slovenskem (in jugoslovanskem) tisku takrat o Kocbeku brati samo negativno.

Kako je Omerza sploh prišel do Kocbeka? »Ko sem se lotil pregledovanja gradiva za knjigo o Odboru za varstvo človekovih pravic, sem ugotovil, da mnogo stvari sploh nisem vedel, čeprav sem bil zraven. Zanimalo me je, kje je ozadje takratnih dogodkov, vedno bolj me je začelo vleči nazaj po osemdesetih, gledal sem Mladino, Novo revijo, Društvo slovenskih pisateljev, mirovna in nova družbena gibanja, plakatno afero … Na osnovi ugotovljenega sem želel napisati samostojno knjigo kot uvod v knjigo o odboru za varstvo človekovih pravic. Prišel sem do Spomenke Hribar, ki je pomemben individualni gradnik odbora, in v njeni Krivdi in grehu sem naletel na Kocbeka. Pritegnila me je ta osebnost in njena usoda, zato sem ga začel natančneje raziskovati. Od osemdesetih let sem prišel v petdeseta in nazaj v trideseta …,« je svoj ovinek do Edvarda Kocbeka poslušalcem pojasnil Igor Omerza.

Izločili sta ga cerkev in partija

Natančneje knjiga obdeluje tri obdobja, prvo iz tridesetih let, ko je Kocbeka zaradi zapisa Premišljevanje o Španiji (v njem obsoja vlogo cerkve v španski državljanski vojni) najprej izločila katoliška cerkev. V petdesetih letih je napisal Strah in pogum, zaradi česar je prišel v nemilost pri povojnih slovenskih (in jugoslovanskih) političnih oblasteh. V sedemdesetih letih pa se zaradi njegovih pričevanj o medvojni in povojni zgodovini gonja zoper njega še poveča. Posebno pozornost namenja Omerza tudi Kocbekovim sopotnikom. Tržaški pisatelj Boris Pahor je po avtorjevih besedah Kocbekov »alter ego«. On ga je v začetku sedemdesetih let začel nagovarjati, naj pove resnico o prisilni podreditvi Osvobodilne fronte komunistični partiji in o povojnih pobojih domobrancev in Pahor je v svoji reviji v zamejstvu skoraj pet let pozneje objavil ta zapis. Kocbekova sopotnika sta tudi Viktor Blažič in Franc Miklavčič, ki so ju politične oblasti zaprle in jima sodile. Kocbeka niso zaprli, pač pa so ga vrsto let nadzorovali. Nihče ni imel tolikšnega dosjeja kot Kocbek, kar 7500 strani je obsegal osebni dosje št. 584, in to samo za obdobje od 1944 do 1965. Služba državne varnosti (SDV) mu je sledila, prisluškovala, pregledovala pošto, nadzorovali so ga številni ovaduhi, med katerimi so bili tudi njegovi tesni sodelavci. Sogovornika sta med slednjimi veliko govorila zlasti o Jožetu Javoršku (s kodnim imenom Piette), ki je do leta 1966 prispeval največ poročil v Kocbekov dosje. Zanimiva je tudi družinska prijateljica s kodnim imenom Eda, ki je z ženo celo prišla h Kocbekovi smrtni postelji. Sicer pa Omerza govori o kakih 60 sodelavcih ali znancih, ki so Kocbeka spremljali in ovajali, poleg njih pa tudi uslužbenci SDV.

Zakaj je bil ravno Kocbek deležen tolikšne pozornosti službe državne varnosti? »Bil je velik voditelj slovenskega osvobodilnega gibanja, ustanovitelj OF, ko so 1941 koalicijo sklenili komunistična partija, krščanski socialisti, levi sokoli in samostojni kulturniki. Je tudi edini, ki pozneje ni vstopil v komunistično partijo, kar so storili denimo Fajfar, Brecelj, Javoršek, Vidmar, Stanovnik. Leta 1943 je bila podpisana Dolomitska izjava, ki je dala vodilno vlogo partiji,« Omerza pojasnjuje zgodovinska dejstva. Kocbek je zahteval avtonomnost vseh ustanoviteljev osvobodilnega gibanja, zaradi česar je bil partiji trn v peti. Ta človek je bil vizionar, pravi Omerza. Ko je bila vsa Evropa na tleh pred Hitlerjem, je imel vizijo, kako osvoboditi slovensko družbo in ustvariti novega človeka. Tak človek, magnet za katoliške množice, bi lahko potegnil in zato so ga šteli za nevarnega. Še bolj v nadlego jim je bil, potem ko je oblasti spraševal o pobojih zajetih domobrancev, zahteval, da se te stvari razčistijo in da se zanje sprejme odgovornost. Kot sta ugotavljala sogovornika, je med njim in Kardeljem ves čas prisoten spopad. Ob tem je Miha Naglič spomnil, da je letos minilo sto let od rojstva Edvarda Kardelja, o čemer je vladal medijski molk. Svoje čase pa je bil osrednja politična osebnost v Sloveniji.

Črno-bela zgodba

»Viktor Blažič, ki je bil na Delu redaktor, je povedal, da karkoli je Kardelj rekel, je moralo biti objavljeno na prvi strani,« je dejal Omerza in dodal, da je bila nenehna petdesetletna promocija menda dovolj. Medtem ko Kocbekova zvezda od osemdesetih let naprej vse bolj žari in je v zgodovini na svetlem mestu, njegovi zoprniki v zgodovini izginjajo ali pa dobivajo negativne predznake. Omerza priznava, da je knjigo zastavil zelo shematično in njene protagoniste razdelil na pozitivce in negativce. Med Kocbeku prijaznimi so Viktor Blažič, Heinrich Böhl (nemški nobelovec, ki se je za Kocbeka zavzel v mednarodni javnosti), Franc Miklavčič, Janez Gradišnik, Pahorjev pisateljski kolega Alojz Rebula. Neprijazni so mu bili: Broz, Fajfar, Mitja Gorjup, Jože Javoršek, Kardelj, Popit, Ribičič, Franc Šetinc, Josip Vidmar. Na eni strani je režim z vsemi podaljški (policijskimi, medijskimi, sodnimi, pisateljskimi) in ko da vrh nalogo, jo hlapci režima izpolnijo. Na drugi strani je peščica ljudi s Kocbekom na čelu, ki je pri režimu v nemilosti in se javno ne more izražati, razen v Trstu, kjer je svoboda združevanja, tiska in govora, česar v Sloveniji (Jugoslaviji) ni. Zgodba je črno-bela zato, ker je bilo takšno realno stanje v takratni državi. Po Strahu in pogumu in ob pričevanju leta 1975 ni bil objavljen niti en stavek, ki bi podpiral Kocbeka, razmišlja Omerza. V tujini pa nasprotno zoper Kocbeka ni žal besede, razen režimskega Primorskega dnevnika in emigrantskega tiska, ki Kocbeku še vedno očita paktiranje s komunisti med vojno. Omerzova knjiga ne pokaže le Kocbekove usode, pač pa prek nje razkriva anatomijo funkcioniranja takratne družbe. Tudi takratno servilnost pisateljskega društva, tudi nečastno vlogo medijev, sogovornika sta se dotaknila zlasti fenomena takratnega glavnega urednika Dela Mitje Gorjupa.

Usodni intervju v Zalivu

»Boris Pahor je Kocbeku že leta 1970 poslal vprašanja za intervju, v katerem bi razkril medvojne in povojne dogodke. Na pričevanje, ki je bilo napisano v obliki samospraševanja, pa je Pahor čakal pet let. Kocbek je v tem spisu napisal, kako je prišlo do tega, da je partija s terorjem prevzela OF, napadel Kardelja in razkril povojne poboje, česar si dotlej ni upal napisati nihče,« poudarja Omerza. Kaj je odtehtalo, da se je odločil spregovoriti prav tedaj, je zanimalo Nagliča. »Razlogov je več: najprej Kocbekova potreba po izpovedi, pritisk emigrantov, pa tudi napad na Kocbeka ob njegovi sedemdesetletnici. Od leta 1970 so v SDV vedeli, da Kocbek nekaj pripravlja, o tem so dnevno poročali Kardelju, Dolancu, Popitu, Kraigherju, Vipotniku … Leta 1974 je Kardelj Kocbeka v Delu napadel na dveh straneh in ožigosal domobrance, kot da bi vedel, kakšen zapis pripravlja Kocbek. In približno je najbrž tudi vedel. Potem pa so za sedemdesetletnico slovenskega pesnika in voditelja osvobodilnega gibanja nanj naredili pogrom. V Delu izide trinajst nadaljevanj Jožeta Javorška, ki blatijo Kocbeka. Potem je tu še pot v Pariz, kjer se je Kocbek srečal z nekaterimi emigrantskimi duhovniki, ki so mu pokazali literaturo o povojnih pobojih. On v dnevnik zapiše: sama kri, sama groza. Ko se je vrnil iz Pariza, je prišel k njemu Pahor in že naslednji teden je Kocbek prinesel svoje odgovore,« je Omerza nanizal dogodke do usodnega intervjuja.

Gorenjske epizode

V pogovoru sta se sogovornika na Glasovi preji dotaknila tudi nekaterih gorenjskih drobcev. Preden se je zaradi Strahu in poguma v petdesetih letih začela gonja proti Kocbeku, preden je partija dala znak, češ udarite, so jo na Jesenicah in v Kranju prehiteli v zvezi borcev in zahtevali, naj se Kocbeka vrže z vseh položajev. Boris Kraigher je rekel, pa saj še niste dobili direktive, da tako ostro nastopite. 2. februarja je Gorenjski glas objavil jeseniško in kranjsko zgodbo, 11. februarja pa je Kocbek dal odstopno izjavo. Plemenitejša pa je poteza Franceta Koblarja iz Železnikov. Leta 1937 je Kocbeku izdal Premišljevanja o Španiji v katoliškem Domu in svetu. Ker je takrat nasprotoval cenzuriranju, je odstopil. Ko je leta 1952 v Gorenjskem glasu prebral zahteve z borčevskih sestankov, je pisal Borisu Ziherlu in se zavzel za Kocbeka. Eden redkih, ki v vsesplošni gonji ni pokleknil, je dejal Omerza.

Sogovornika sta podrobneje razpredala tudi o povojnih pobojih. Kdo jih je ukazal, zakaj ni nikakršnih dokumentov, kako se je to zgodilo, kot denimo obstajajo dokumenti o poboju poljskih oficirjev v Katinu? Kocbek govori o petih tovariših in eni tovarišici, omenja imena Kardelj, Kidrič, Maček, Marinko, Boris Kraigher, Lidija Šentjurc. Brez vrha partije do pobojev ne bi moglo priti, bili so politična odločitev o odstranitvi potencialno nevarnih nasprotnikov, meni Omerza, ne pa maščevanje. Pač pa je bilo to lažje storiti, ker so jih imeli za izdajalce in zločince. Sicer pa je o politiki jugoslovanske partije tedaj odločala Kominterna, na zahtevo slednje je bila podpisana tudi Dolomitska izjava, sta ugotavljala sogovornika. In omenila sta še eno gorenjsko ime, Tomaža Ertla, ki je bil v sedemdesetih letih načelnik službe državne varnosti, pozneje pa polno desetletje republiški sekretar za notranje zadeve. Omerza ga je imel priložnost spoznati ob aferi JBTZ, kjer ni zanikal svoje odgovornosti za aretacijo Janša in tovarišev. Pri odboru za varstvo človekovih pravic je bil zelo osovražen. Z akcijo Sever pa si je rešil veliko ugleda. Zaradi nje je dobil najprej jeseniško priznanje častnega občana, nato pa odlikovanje predsednika Türka, kar se zdi Omerzi velika napaka, ki je po nepotrebnem razdvojila slovensko družbo.

Omerzova knjiga o Kocbeku je tudi knjiga o Borisu Pahorju, ki je živel v zamejstvu, ni smel v Jugoslavijo, bil kritik takratnega režima. Branil je Kocbeka in njegove prijatelje. Ko so zaprli Blažiča in Miklavčiča, je izkoristil »najmanjši možni prostor«, je navrtaval režim, protestiral, delal strašen »kažin«, deloval kot David proti Goljatu in uspelo mu je, da so jima znižali kazen in ju prej oprostili. To so storili ne le zaradi Pahorjevega vztrajanja, pač pa zato, ker se je hotela Jugoslavija tedaj pokazati demokratično, Tito pa je hotel dobiti Nobelovo nagrado. S podobnim pritiskom je v osemdesetih deloval tudi odbor za varstvo človekovih pravic, pravi Omerza, le da z velikim številom članov in ne kot samotni jezdeci okoli Kocbeka in Pahorja. O Kocbeku se je začelo naklonjeno govoriti v osemdesetih, njegova zvezda vse bolj žari. Njegove pesmi so čudovite, lirične in hkrati angažirane. Njegovi zoprniki pa bodo v zgodovini zbledeli, je prepričan Omerza in navaja markantnega kulturnika Josipa Vidmarja, na katerega se danes le še redko kdo spomni.