Triglavski narodni park priložnost ali ovira

Skoraj trideset let je minilo, odkar smo v Slovenji dobili svoj prvi nacionalni park. Ljudje so ga takrat sprejeli s pričakovanji in hkrati z dvomi, ki so bili za vsega vajeno prebivalstvo razumljivi. Danes ugotavljamo, da je potrebno zakon popraviti. Nedvomno ga je čas povozil. Ob tem pa se moramo vprašati. Je bil Triglavski narodni park priložnost ali še ena omejitev več, meja vajenemu prebivalstvu na Tolminskem in Bovškem. Smo s starim zakonom uspeli doseči načrtovane cilje. Odgovor je vedno dvoplasten. Da in ne. Uspelo nam je omejiti prostor, ga fizično označiti in ga sprejeti za svojega. Preprečili smo določene projekte, ki bi lahko usodno posegli v prostor. Z dobrim delom zavoda smo ustvarili mednarodno znano blagovno znamko.

Ni pa nam uspelo doseči vsaj dveh zelo pomembnih ciljev. Prekinitev izseljevanja prebivalstva, razvoja kmetijstva in gozdarstva, in kar je najpomembnejše, ohraniti naravo tako, kot so jo naši prednikih v stoletjih soustvarili.

 

Danes govorimo o trajnostnem razvoju prebivalstva in ohranjanju narave. Govorimo o sožitju človeka in biosfere. Zavedamo se potrebe po boljših možnostih, ki jih bo zakon zagotovil. Cilji ostajajo še vedno isti. Čutiti je željo popraviti zgrešeno. Vendar predlogi razvojnih usmeritev delujejo medlo in znano. Uvedli bomo ekološko kmetovanje, eko turizem, ponujali zeleno naravo, umetne obrt, prodajali spominke in mimoidočemu na planini lahko ponudili mleko in sir, če bomo upoštevali HACAP predpise.

 

Današnji čas hitrega razvoja, ko smo vstopili v Evropo in začeli z velikimi projekti, podprtih z evropskimi sredstvi omogočajo bistveno več. Slovenja je postala eno veliko gradbišče avtocest, sedaj še obnove železniške infrastrukture, Šoštanj 6 … Ljubljana postaja mesto steklenih palač, ki se želi primerjati z Evropskimi metropolami. Predlagatelji zakona pa ponujajo le drobtinice.

 

Obstoj TNP-ja ne vpliva samo na prostor znotraj parka, ampak definira širše okolje in mu vsiljuje specifičen način življenja in razvoja. Zato bi morala država razumeti, da je trajnostni razvoj ljudi v parku in tudi ob parku odvisen od razvoja širšega prostora. Tolminska in Bovška sta naravno omejena proti Furlaniji, pa še meja je svoje naredila. Za to tvorita naraven žep, brez sodobne cestne povezave. Potresi in druge nesreče večkrat sprožijo pozornost države in širše skupnosti, za kar smo domačini lahko hvaležni. Vendar visoki cilji ob zadnjem potresu so obledeli, pa tudi vsaka naravna katastrofa nas potisne za pet korakov nazaj, da jih naredimo z državno pomočjo tri naprej. Zato zaostajanje in izseljevanje nima konca.

 

Morali bi se zgledovati po sosedih. Narodni park Visoke ture v Avstriji je trajnostni razvoj dosegel z mrežo smučišč, ki se zajedajo v park. Niti eno ni v tako mizernem stanju, kot je na primer naš Vogel. Kljub vsem napovedanim klimatskim sprememb še vedno intenzivno vlagajo v nova in modernizirajo stara, celo na nižje ležečih legah. Smučišča so omogočila razvoj turizma in možnost preživetja prebivalstva. Posledično je nastala velika ponudba apartmajev in druge gostinske storitve, ki omogočajo obiskovalcem parka prebivanje in uživanje v parka, v zimskem času pa rekreacijo na smučiščih. Ravno smučišča omogočajo rentabilnost in so pritegnila interes investitorjev, saj domačini in vlagatelji lahko tržijo bistveno večji del leta - tudi v zimskem času. Ob takih možnostih je prebivalstvo zainteresirano za pridelavo ekološke hrane ter vzdrževanje in varovanje kulturne krajne in okolja. Težko dostopno in nerazvito okolje je dobilo svojo vrednost, saj je v vedno večjo korist domačinom in tudi državi.

 

Naš zakon pa predvideva odkup zemljišč po 0,3 EUR/m2 in namenja temu najvišjo proračunsko postavko. Od tega ne bodo imeli koristi ne lastniki ne država.

 

Nov zakon o TNP bo invaliden, če ne bo država razumela, da mora ob zakonu ali z zakonom sprožiti potrebne investicije v nova in obstoječa smučišča ob parku in v njem. Bovška kotlina s Trento in Logom, nujno potrebuje moderno in razširjeno kaninsko smučišče. Enako velja za Vogel, ki bi moral dobiti še povezavo na tolminsko stran, za obuditev Baške grape, ki je demografsko nedvomno najbolj ogroženo področje v državi. Kranjska Gora, ki je bolj podobna drči kot smučišču in se primerja z najslavnejšimi svetovno znanimi smučišči, je sramota za nacijo, ki jo zastopajo športniki, ki nam jih zavidajo največje velesile zimskih športov.

 

Nekdanji tolminski župan, ing. Klanjšček, je v času osamosvojitve pripravil projekt smučarsko-tekaškega centra Matajur nad Benečijo in to z umetnim zasneževanjem, ki je bilo takrat še redkost v svetu. S štirimi projekti je občina kandidirala v Bruslju za sredstva FARE. Verjetno med prvimi v Slovenji. Z dvema je uspela in sta danes realizirana. Dva, med njima tudi omenjeni projekt, pa ne. Zgodbo ni peljal naprej nobeden od novih županov.

 

Že vrsto let se govori o težkih razmerah Slovencev v Benečiji in Reziji. Sedaj se končno sliši tudi beseda pisatelja Borisa Pahorja, ki kot svetilnik v svojem zalivu opozarja. Vendar vse ostaja na nivoju solznih proslav in obljub.

 

Državna politika je v nasprotju z Avstrijci pozabila na razvoj podeželja in zamejstva. Gospodarska kriza nas duši in nas še bo na vseh nivojih. Dediščina Marije Terezije, ki je uvedla obvezno šolstvo tudi pri nas, se v avstrijski državi še čuti. Njihovo podeželje, tudi najbolj odmaknjeno in nedostopno dobesedno cveti. Zavedajo se, da je v kriznih časih in vojnah podeželje največje bogastvo vsake države.

 

Kaj pa mi? Smo res tako bogati in varni.

 

Narodni parki so namenjeni ohranjanju narave. Hkrati so tudi pomembna blagovna znamka in vodilo turističnega razvoja in preživetja nedostopnih in osiromašenih področji. Čas je, da tudi v Slovenji razumemo, da je ohranitev kulturne naravne krajne odvisna od možnosti obstoja človeka v parku in ob njem.

 

Nekdanje visokogorske pašnike prekriva rušje, gladko pokošena senožet je redkost. Srna ne ve kam. Bevkovi pastirci so šli v dolino.

 

Triglavski narodni park mora biti priložnost in ne ovira.

 

Darjo Velušček, Tolmin