Svetovni dan knjige 2010

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. april 2010 / 06:00

Danes, na dan objave tega pisanja, je 23. april, na predlog Unesca razglašen za svetovni dan knjige in avtorskih pravic.

Torej ne bo odveč, če tudi o(b) njem zapišemo kako besedo. Danes sicer goduje sveti Jurij, ki v naših krajih nima kake posebne povezave s knjigo, navezan je na še starejše, tako rekoč pradavne reči, na pomlad, zelenje … Drugače je pri Kataloncih. Sant Jordi, kot pravijo »svetmu Jurju«, je zaščitnik Katalonije, med Katalonci pa je navada, da si tisti, ki se imajo radi, na Jordijev god podarijo vrtnico in – knjigo. Lepo, mar ne! Kolikor vem, so bili tudi pri nas izrečeni predlogi, da bi si po katalonskem zgledu na ta dan podarjali vsaj knjige, če ne tudi rož. Priložnost je: v Ljubljani in nekaterih drugih mestih še potekajo 15. Slovenski dnevi knjige (SDK), cene so nižje in vabijo k nakupu. In marsikdo si na stojnicah ugledane knjige mogoče ne bo kupil le zase, temveč bo to ali katero drugo nekomu podaril. Pustimo se presenetiti.

»Knjigam je vseeno, kdo jih bere. Zanje so vsi bralci enakovredni: tisti, ki berejo in nič ne vidijo, tisti, ki od njih kaj odnesejo, tisti, ki so jih o prebranem polna usta in tisti, ki o vsem molčijo. Knjige so domovanje intimne dvojine: najprej pisatelja in rokopisa in na koncu knjige in bralca. Slovenščina je zato srečen jezik, saj je dvojina v njej doma. Ni čudno, da v petsto letih od rojstva našega jezika prah časa ni mogel prekriti ne misli ne čustev, ne strahu ne poguma, ne strasti in ne dvomov, ki ga sestavljajo. Slovenci sodimo med dobre bralce. Radi vstopamo v zapisana življenja drugih, ker s tem bogatimo svoja. Všeč so nam svetovi, sestavljeni iz petindvajsetih črk. Moč teh posebnih znakov je neizmerna; v njih so shranjene preteklost, sedanjost in prihodnost človeštva. Zato imajo besede veliko vrednost. Škoda je, kadar se zgodi, da natisnjene za avtorje nimajo razumne cene. Zdi se, da pri nasdiši po tem …« Tako je pred dvema letoma (2008), 13. SDK uvedel Slavko Pregl, tedanji predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP), institucije, ki ima nad našimi knjižnimi dnevi nekakšen patronat. Pesnik Milan Jesih, ki je aktualni predsednik DSP, pa je pred letošnjimi 15. SKD zapisal, kar sledi. »Vsakdo od nas ima svoj sončni zahod: je morje v brezvetrju, so hribi zasneženi, je ravnica z zlatim žitom. Dve ljubezni nista enaki, dve bolečini ne in ne dva spomina na otrokov veseli vrisk: vsako knjigo med branjem soustvarjamo vsak s svojo čustveno zavestjo, knjige so v velikem deležu bralčevo delo. Ne dajmo si ga vzeti. Knjige, ki jih tako sopišemo, so lahko knjige, ki nas sproščajo, knjige, ki nas začarajo, knjige, ki nam potrjujejo naš prav in ki ga spodjedajo, ki nas učijo, nas vodijo v druge čase in dežele in vesolja. Ne dajmo si jih vzeti. So knjige-ljudje, na katere se navežemo, so ljudje-knjige, ki smo jih zavrnili, so knjige, ki jih sklenemo čez desetletje spet prebrati, jim dati čas, da se spremenijo, tako kot se spreminjamo sami. Izbira je naša. Ne zavrzimo je. In so svetovi, za katere še vemo ne, a nas nekje čakajo, mogoče še ne napisani, in nam živijo upanje, ljudje, ki jih še nismo spoznali. Upanja si ne dajmo vzeti. Dokler so na tem svetu še ti drugi svetovi-knjige-ljudje, ne bo nihče tako ubog, da bi moral biti sam. Odprimo jih, svetove-knjige-ljudi, in njim odprimo sebe. Knjiga je temelj naše omike. Je naša in sedanjost in prihodnost, in preživetje in naše vsakdanje življenje.«

No, boste rekli, tema dvema se pa vidi, da sta pisatelja, očitno znata napisati tako, da se lepo prebere. Z moje tipkovnice tako izbranih besed ne bo, mogoče pa pričakujete, da vam ob svetovnem knjižnem prazniku katero od knjig priporočim v branje. Tudi to ne bi bila lahka naloga, vrh tega bi tvegal morebitni očitek, zakaj izpostavljam ravno izbranega avtorja ali založnika. Temu se izognem tako, da »priporočim« kako delo avtorjev, ki sta na ta dan in istega leta umrla: Shakespeare in Cervantes, oba 23. aprila 1616. Do 400. obletnice tega dne imamo, glede na naš siceršnji bralni tempo, ravno prav časa, da še enkrat (ali prvič) preberemo Don Kihota ter glavne od Shakespearovih dram in vsaj nekaj Sonetov. Mnogi od tistih, ki soustvarjajo zgodbo knjige na Slovenskem, dostikrat zadenejo ob Hamletov sloviti monolog, ko se sami znajdejo v biti-ali-ne-biti položajih. Ali pa se spopadajo z administrativnimi ovirami kot slavni vitez žalostne postave z mlini na veter. Po drugi strani sem tudi sam že toliko časa na tem svetu, da lahko navdušeno ugotovim, da se toliko (dobrih) knjig kot v zadnjih par letih in desetletjih pri nas že dolgo ni napisalo, prevedlo in natisnilo. To početje seveda najde svojo potrditev šele, ko se knjige tudi prodajo in ko jih beremo. Zato ne bom priporočal konkretnih naslovov in založb, izberite sami. Srčno pa priporočam, da izbirate, kupujete in – berete!