Večina upnikov brez poplačila

Konec novembra je okrožno sodišče v Kranju pravnomočno končalo stečaj Združene lesne industrije Tržič (ZLIT). Stečajni postopek se je začel pred 22 leti, vmes pa je prišlo tudi do stečaja v stečaju.

Tržič – Stečajni postopek v primeru ZLIT, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdeloval pohištvo za švedsko podjetje Ikea, se je začel oktobra 1993, za stečajnega upravitelja pa so takrat imenovali Matijo Robleka. Po njegovi razrešitvi je vodenje stečaja leta 2000 prevzel Andrej Kozelj. »To je bil eden težjih oziroma pravno bolj zahtevnih stečajev, ki sem jih vodil v 25 letih,« je po končanem postopku, ki je imel po njegovih besedah res »dolgo brado«, priznal Kozelj.

Postopek je bil zelo neobičajen, je pojasnil Kozelj, saj je njegov predhodnik po stečaju nadaljeval s proizvodnjo in še povečal izgubo, kar je privedlo do blokade računa stečajnega dolžnika. »To je zelo neobičajno, zakonodaja tega ne pozna, zato je prišlo do stečaja v stečaju.« A ravno zaradi tega, je nadaljeval, so bili potisnjeni v kot. »Prek neobičajnih načinov smo bili prisiljeni najprej unovčevati premoženje, potem pa ga tudi deliti.« Ob tem pa premoženja, na podlagi katerega bi lahko poplačali upnike, ni bilo veliko, je še poudaril Kozelj. V Zlitu je bil tako delno poplačan le ločitveni upnik, to je Gorenjska banka, in trije manjši upniki. »Iz splošne mase pa poplačila zaradi negativnega stanja ni bilo.« Upniki so sicer v stečaju prijavili za 1,5 milijona evrov terjatev. V stečajni masi se je s prodajo nepremičnin, premičnin in zalog ter izterjavami nabralo 2,4 milijona evrov. Najbolje je bila poplačana Gorenjska banka, ki ji je pripadlo 1,63 milijona evrov. Upnik 2MF je bil poplačan v višini dobrih trideset tisoč evrov, KBT pa je prejel 14 tisoč evrov. Za prodano opremo je bil poplačan še Slovenijales v višini dobrih 15 tisoč evrov. Neporavnanih obveznosti do dobaviteljev že v času stečajnega postopka je po besedah Andreja Kozelja ostalo za več sto tisoč evrov.

Razlog, da se je stečajni postopek tako zavlekel, je tudi v tem, da sta sočasno tekla še dva zahtevna postopka. Eden se je nanašal na zasežena sredstva s strani Finančne uprave Republike Slovenije, kar se je izkazalo za neupravičeno, obenem pa še tožba upnika 2MF, ki je šel vse do ustavnega sodišča in je bil na koncu kot edini upnik tudi poplačan kot strošek stečaja. »Večina upnikov ni šla v izterjavo, omenjeni upnik pa je posegel na sredstva, ki so bila predmet pravdanja s Fursom. Skozi ta postopek je uspel,« je razložil Kozelj in dodal, da še danes meni, da to ni bila najbolj prava odločitev, a treba jo je spoštovati. Kot je še dodal, je kot stečajni upravitelj sicer pretežni del svojih obveznosti uspel opraviti zelo hitro. »V dveh, treh letih nam je uspelo odprodati celotno premoženje in ga unovčiti, potem pa je prišlo do teh dveh postopkov,« je še pojasnil Kozelj.