Tankisti spet skupaj

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 24. september 2015 / 13:35

Med mladimi fanti, ki so pred 50 leti kot tankisti služili vojaščino v Varaždinu, so se spletle prijateljske vezi, ki so se ohranile vse do danes. Zadnja leta se redno srečujejo, letošnje srečanje pa je potekalo v soboto v Škofji Loki, kamor je dolgoletne prijatelje povabil Jože Porenta, znani oštir iz Crngroba.

Čeprav so se nekoč številni fantje s težkim srcem odpravili k vojakom, pa se je marsikdo domov vrnil z lepimi spomini. To velja tudi za nekdanje tankiste, ki so se februarja 1965 srečali na trimesečnem vojaškem usposabljanju v Banjaluki in se nato odpravili še na služenje vojaškega roka v Varaždin. Tam so se spletla številna prijateljstva, mnoga po zaslugi Franca Podjeda, glasbenika in zborovodje z Bleda, ki je fante zbral v pevski zbor, nekdanji sovojaki pa se tako od leta 1998 redno srečujejo, letos že trinajstič.

V soboto so se zbrali v Škofji Loki, kamor jih je povabil Jože Porenta iz Crngroba, ki je kolege na domači turistični kmetiji Pri Marku gostil že pred enajstimi leti. Prvo srečanje je prav na njegovo pobudo pripravil Janez Erman, v Podnartu. »V teh letih so nas gostili kolegi iz vseh slovenskih krajev, 'prehodili' smo celo Slovenijo. Lani nas je na Bledu gostil Franc Podjed, letos, ko srečanje spet organiziram jaz, je pa tudi naključje, da je minilo 50 let, odkar smo šli k vojakom,« je pojasnil Porenta.

Letošnjega srečanja se je udeležilo 36 gostov – nekdanjih sovojakov s partnerkami. Med njimi je bila približno tretjina Gorenjcev; preostali so prišli iz drugih slovenskih krajev, dva pa celo s Hrvaškega. Še preden jih je Porenta odpeljal k sebi v Crngrob, jih je povabil v Staro Loko, kjer so se ustavili tudi v znani gostilni Pr' Starman, in v staro mestno jedro Škofje Loke, kjer jih je pričakala vodička Tina Javor, sprejel pa jih je tudi župan Miha Ješe. Seveda je bil obvezen tudi ogled Škofjeloškega gradu, od tam pa so odpravili na kosilo v Crngrob, kjer so se družili tudi ob zvokih hišnega ansambla gostilne Pr' Starman.

Srečanja so vedno tudi priložnost za obujanje spominov. »Ko smo odhajali k vojakom, smo bili še registrirani za dve leti. Prav dobro se spomnim dneva, ko je prišla odredba, da se rok skrajša na leto in pol. Vsi smo šteli dneve in ko smo lahko šest mesecev odpisali, je bilo nepopisno veselje. Ker toliko mladih fantov tam držati toliko časa je bila res škoda. Kar smo morali znati, smo zagotovo znali v pol leta,« pripoveduje Porenta. V njihovi četi je bilo okoli sto vojakov, pretežno Slovencev. »To ni bilo običajno v jugoslovanski vojski, saj so zelo radi 'zmiksali' fante iz različnih republik, nas pa so usposabljali za rezervne tankiste na ameriških pattonih, ki so bili stacionirani pretežno v Sloveniji, zato smo bili v četi večinoma Slovenci. Med nami je bil tudi Franc Podjed, ki je bil zelo muzikaličen in je bil naš pevovodja. Imeli smo pevski zbor in smo nenehno prepevali. Čeprav nam ni bilo prijetno biti vojak, smo si tako krajšali čas in dneve popestrili z druženjem, pa še čiščenju stranišč in ribanju tal smo se s tem izognili. Prijateljstvo je pa ostalo,« je poudaril Porenta.

»Čeprav je bilo težko, je ostalo kar nekaj lepih spominov,« priznava tudi Franc Podjed. Spomine je strnil tudi v knjigo, nastalo na osnovi pisem, ki jih je skoraj vsak dan pošiljal ženi. Imel je 26 let, ravno je končal fakulteto, doma pa je pustil tudi leto in pol staro hčerko. »Nič rad nisem šel k vojakom. Še zdaj se spomnim, da so ob odhodu od doma igrali znano Avsenikovo Ne hodi mi predolgo. Jaz pa na avtobus, pa na vlak in proti Varaždinu ...« S fanti se je hitro ujel, čeprav so bili šest, sedem let mlajši od njega. »Bili smo dobri prijatelji, zato se pa še danes srečujemo. Da bi nam čas hitreje minil, smo ustanovili glasbeno skupino, med nami je bil tudi Škofjeločan Tomaž Tozon, in pevski zbor. S Tozonom, bil je vezist, sva imela vsak svoj zbor. Na­stopali smo po vaseh in je čas hitreje minil,« pove. Čeprav fantje na začetku niso hoteli peti, pa se je zanimanje hi­tro povečalo, ko so začeli nastopati po trgovskih, zdravstvenih in drugih šolah, ki so jih pretežno obiskovala dekleta. »Pri 'soldatih' je bilo tako, da smo bili veseli že, če smo katero videli. No, jaz ne, ker sem bil poročen,« je še pristavil.