Kultura me vodi skozi življenje

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 6. april 2010 / 06:00

Alojz Stražar, amaterski režiser, kulturni delavec in organizator, je za svoje dolgoletno uspešno delo na področju gledaliških dejavnosti prejel srebrno plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

Alojz Stražar, dolgoletni, pravzaprav prvi predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki je lani praznovalo že šestdeset let dejavnosti, sprva še pod okriljem tamkajšnjega gasilskega društva, od leta 1963 pa kot samostojno društvo, je bil pred šestinšestdesetimi leti rojen v Škocjanu, na obrobju domžalske občine, z družino pa že vrsto let živi na Viru pri Domžalah. Kljub temu da ga je poklicna pot popeljala med skladiščnike, ga kultura – kot ponosno pove – vodi skozi celo njegovo življenje. Organizacija proslav in drugih prireditev, predvsem pa vodenje poletnega gledališča na Studencu, mu vzamejo vsaj osem ur za kulturo dnevno, kot še ena služba, v šali pove. Šest let je že upokojen, s kulturo pa živi vsa njegova družina. Vanjo so ga potegnili bratje, na odrskih deskah pa so se preizkusili tako žena Marjana, kot vsi trije otroci in celo štirje mali vnuki. Lani je minilo petdeset let od njegove prve dramske vloge, po njegovi energiji, volji in zamislih sodeč, pa bo iger, ki jih zadnja desetletja vodi iz režiserskega stolčka, še veliko.

Kako in kdaj je kultura postala vaš način življenja?

»Rojen sem v kulturni družini in že kot majhen otrok sem poslušal vaje in predstave, ki so jih organizirali moji starejši bratje. Star sem bil pet let, ko so v Škocjanu organizirali prvo predstavo, takrat še pod kozolcem. Takšne dramske skupine so bile po vojni izredno priljubljene. Tudi ko sem še hodil v službo, sem takoj, ko sem končal delo, energijo usmeril v kulturo. Imel sem zelo razumevajočega direktorja, sploh po tistem, ko si je enkrat ogledal našo predstavo. V službi sem res imel vso podporo, zato sem zadnjih šest let pred upokojitvijo lahko vodil tudi Zvezo kulturnih organizacij Domžale. Res lahko rečem, da me ne glede na izobrazbo kultura vodi že vse moje življenje.«

Sami ste začeli igrati že pri šestnajstih letih. Se še spomnite svoje prve vloge?

»Kljub temu da je lani minilo že petdeset let od moje prve odrske vloge, se te igre še zelo dobro spominjam. Igral sem vlogo starca, starega šestdeset let, saj je nihče drug ni hotel. Igranje me je precej pritegnilo, tudi veliko pohval sem požel, zato sem dobil veselje do tega. Treme sploh nisem imel, ta se je začela pojavljati kasneje. Povsem drugače je, če si samo igralec, ali pa če imaš kot režiser vse niti, pa tudi skrbi v svojih rokah.«

Kljub pohvalam ste oder kmalu zamenjali za režiserski stolček.

»Res je, saj sem sam začutil, da za igro nisem najbolj nadarjen, da sem boljši kritik in opazovalec in da lahko veliko več naredim kot režiser. Nikdar se mi sicer ni bilo težko vživeti v noben lik in igro, ki sem jo želel pokazati igralcu. Igral sem le kakšnih osem let, ko pa je moj brat, ki je prej režiral vse igre, zaradi obveznosti vse opustil, sem začutil, da to mesto lahko prevzamem jaz. Leta 1963 sem prvič režiral, sprva krajše igre, moja prva prava predstava pa je bila francoska komedija Kadar se ženski jezik ne suče. Naredil sem tri tečaje za režijo in po tistem sem samo enkrat še stal na odru kot igralec.«

Koliko predstav je že za vami?

»Manjših proslav in prireditev ne štejem več, takšnih večjih dramskih iger pa je že okoli štirideset. Prav vsaka od njih mi je na svoj način ostala v spominu – Planinska roža, Martin Krpan, Cvetje v jeseni … po kakovosti pa najbolj izstopa opereta Ptičar, na katero sem tudi najbolj ponosen.«

Poletno gledališče na Studencu je danes pravzaprav vaš drugi dom. Igrati ste začeli pod kozolcem – kako vam je uspelo iz takšnih temeljev urediti gledališče na prostem z več kot tisoč sedeži in znano daleč naokoli?

»Čudežno. Moja dva brata Stane in Tone sta začela s tem. Po vojni se ni nikjer nič dogajalo in sprva smo želeli zgraditi zadružni dom, a nam ni uspelo, zato smo z igrami gostovali po okoliških kulturnih domovih. Za nekaj let je naša dejavnost celo zamrla, nakar je vajeti v svoje roke prevzel moj brat France. Takrat smo še delovali kot sekcija gasilcev, kasneje pa smo ustanovili samostojno društvo. Brat je takrat napisal igro po resničnem medvojnem dogodku v Škocjanu, ki pa je zaradi scenografije nismo mogli odigrati v dvorani. Nekega večera po vaji, ki smo jo imeli v bližnjem gasilskem domu, smo se mimogrede odločili, da bi bil najboljši prostor za uprizoritev igre nekje na prostem, tam v bližini. Območje je bilo zaraščeno, polno kamenja in lukenj, ampak mi smo navozili pesek, postavili oder in odigrali predstavo. To je bilo leta 1964. Povsem naključno smo tistega večera ugotovili, da ima lokacija izjemno akustiko. Po navdušenju gledalcev in številnih pohvalah smo začeli postopoma graditi gledališče. Leta 1989 smo ga pokrili, takšnega, kakršnega pa poznamo danes, smo tudi ob pomoči občine uredili pred desetimi leti.«

Pred desetimi leti ste organizirali tudi prvi Poletni kulturni festival Studenec. S čim boste množice obiskovalcev privabljali letos?

»S takšnimi kulturnimi poletji smo začeli že veliko prej, res pa bo letos že deseti kulturni festival pod tem imenom. Z vajami letos še nismo začeli, čeprav novo sezono vsako leto začnemo načrtovati že takrat, ko stara še traja. Naša domača predstava letos bo Pod svobodnim soncem. Že nekaj časa jo imam na mizi, a se mi zdi letos zaradi aktualnih političnih dogajanj ravno pravi čas za to. Tudi letos bo sodelovalo približno sto udeležencev. Priredbo bo napisal Roman Končar, za kulise bo poskrbel Jože Napotnik. Gre za staro, že usklajeno zasedbo, ki jo občinstvo vedno zelo dobro sprejme. Premiera bo 23. avgusta, tudi letos pa bomo odigrali deset ponovitev.«

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti vam je januarja podelil srebrno plaketo. Kako se počutite ob tem?

»Vesel sem vsakega priznanja, saj mi tudi take stvari veliko pomenijo, vseeno pa je zame daleč največje priznanje občutek, ko po predstavah, v katere smo vložili ogromno truda, vidim zadovoljne ljudi, ki pridejo iz vseh koncev Slovenije. To mi zares pomeni največ.«