Idealist je mrtev, živeli Hlapci

V soboto se je s Cankarjevimi Hlapci v Bergerjevi "komentirani izdaji" začel letošnji, jubilejni 40. Teden slovenske drame.

S ponovitvijo Cankarjevih Hlapcev, ki jih je leto pred tem v Prešernovem gledališču režiral Mile Korun, so 5. februarja 1971 v kranjskem gledališču odprli prvi Teden slovenske drame (TSD). Tega so povezali s Prešernom in slovenskim kulturnim praznikom, Prešernovo gledališče pa je takrat zabeležilo tudi 25 let obstoja, čeprav je bilo gledališče že precej let ukinjeno kot poklicno. Pa vendarle ne bi mogli trditi, da se je letošnji TSD začel z istega mesta kot tisti pred štiridesetimi. Takratna želja, da bi ta postal osrednji festival slovenske dramske besede, je danes dejstvo. Na tednu, ki se je v zadnjih desetih letih razširil v dva, poleg izbranih predstav iz preteklega medfestivalskega leta, ki jim je bilo za podlogo slovensko besedilo, poteka načrtna promocija slovenske dramatike. Od nagrajevanja najboljšega na natečaj prijavljenega besedila z nagrado Slavka Gruma in knjižne izdaje z angleškim prevodom, do bralnih uprizoritev nominiranih dram, okroglih miz na temo dramatike, delavnic dramskega pisanja, pri čemer vsako leto v goste povabijo tudi strokovnjake, pisce, režiserje, kritike iz tujine … Želja po osrednjem festivalu je torej prerasla v nujnost po promociji slovenske drame doma in v svetu. In do 2. aprila in zaključne slovesnosti s podelitvijo nagrad je bomo v zgoraj omenjenih oblikah deležni v izobilju.

Nasprotno pa je nedvomno pomenljiv začetek tedna premierna uprizoritev slovenske dramske klasike, Cankarjevih Hlapcev. Saj je avtor in režiser tako imenovane »komentirane izdaje« Hlapcev Matjaž Berger med drugim zapisal: »Cankarjevi Hlapci so bili in ostajajo najradikalnejši in najlucidnejši prikaz stanja duha slovenskega naroda, ki sto let po nastanku drame ostaja pravzaprav identičen, kot je bil ob nastanku drame.« Berger je v uprizoritev vključil komentarje, ki jih je poiskal pri filozofih Heglu, Pascalu, Boetieju, Althusserju … Izreki so kakopak povezani z osnovno temo drame odnosom hlapec – gospodar, Berger pa na ta način na Cankarjevo besedilo ponudi pogled s stališča evropske filozofske misli.

Scenska postavitev, prav tako Bergerjeva, zajema celotno dvorano, ki je vsa v belem, z osrednjega odra pa je postavljena s peskom posuta pista, po kateri na prizorišče prihajajo nastopajoči. Pisto je z odrom delilo prosojno projekcijsko platno, na katerega so bili projicirani filmi, kot dopolnilo, dodatna simbolna podlaga besedila. V ozadje odra je avtor postavil tri lože, na katere so se igralci vzpenjali po lestvah, na katerih so bili namesto klinov stilizirani dolgi noži. Uprizoritev je izvedena v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Prešernovega gledališča, tako da se celotnemu igralskem ansamblu pridružujejo še gostujoči igralci v okviru novomeškega gledališča, kot so Pavle Ravnohrib, Aleksandra Balmazović, Peter Harl, Jana Menger … Lahko bi rekli, da igralci tokrat predvsem odlično izvršujejo naloženo jim nalogo, kot dobro naoljen stroj delujejo disciplinirano tako rekoč v enaki dikciji, samo vzdušje pa v predstavi narekujeta še močna glasba Petra Penka in kostumografija Alana Hranitelja.

Sodobni Hlapci so očitno odraz današnjega stanja, ki bržkone ni kaj dosti drugačno kot v Cankarjevem času. Je mogoče vrh predstave, ko »revolucionarja« Jerman in kovač Kalander ugotovita, da je vendarle vse izgubljeno in je boj proti ustaljenemu redu in pravilom nesmiseln?

Teden slovenske drame se je v nedeljo nadaljeval z glasbeno gledališkim projektom Krizantema na klavirju. Janja Majzelj, ki je v spremljavi banda predstavila kopico šansonov Svetlane Makarovič, je doživela buren aplavz nabito polne dvorane. Teden slovenske drame gre torej naprej.