Peljati zastavo velika čast

Iztok Pergarec, vodja planiške letalnice in zastavonoša

Ljudi, ki se trudijo za planiško prireditev, je ogromno. Eden izmed njih je Iztok Pergarec iz Mojstrane, vodja skakalnice: »Moja ekipa je opravila ogromno delo, da je lahko to svetovno prvenstvo potekalo v idealnih pogojih. Pripravljati smo se začeli že takoj po koncu lanskega tekmovanja. Bolj intenzivne priprave pa so potekale od sredine novembra. Opravili smo ogromno prostovoljnih delovnih ur. Samo za skakalnico zadnjih štirinajst dni pred tekmovanjem skrbi približno 120 ljudi, vseh delavcev v Planici pa je okrog šeststo.«

Pergarec pa ni samo vodja skakalnice, temveč tudi zastavonoša. Tako kot so junaki skakalci, pa so junaki tudi tisti, ki se z zastavo v rokah upajo spustiti po hrbtišču planiške velikanke. To pa je rezervirano samo za izbrane. »Težko je priti zraven. Zastave so rezervirane za ljudi, ki so »najbolj pridni v Planici«, je nagrada za tiste, ki delajo celo zimo in imajo to čast in privilegij, da lahko peljejo zastavo. Ni pa to več samo moška domena. Z veseljem lahko povem, da so se nam pridružila tri dekleta. Čisto nič se ne razlikujejo od fantov, kvečjemu katera še kaj bolje pelje. To so vse nekdanje tekmovalke ali zelo dobre smučarke. Zelo sem vesel, da je še zadnja moška prioriteta v Planici padla in da imamo v tej skupini delavcev tudi dekleta,« je pojasnil Pergarec.

Kot pravi, bi ga bilo kar sram, če bi med spustom z zastavo padel, celo tako, pove v šali, da bi se izselil: »Sem velik ljubitelj Dalmacije, zato bi si izbral kar Dalmacijo, ker bi se tam dobro počutil. Peljati zastavo v dolino je res ogromna odgovornost, tako do države, katere zastavo nosiš, kot tudi do samega sebe, da pripelješ zastavo v dolini tako, da so lahko država in prijatelji ponosni nate.« Priznava, da se, ko stojiš na vrhu, ko te napovejo in ko množica čaka, gleda in vzklika, trema zelo poveča: »Ko pa pridemo v iztek, polni adrenalina, ko stojimo v vrsti, ko igra slovenska himna, ko zraven pojemo na ves glas, smo veseli, da smo prišli v dolino in se potem še dolgo pogovarjamo o tem, kako je kdo peljal. To je zelo zanimivo delo na planiškem tekmovanju.«