Tako se je začelo, 16. del

Možakar (mislim, da je bil Joža Polda) je potem naprej molil rožni venec. Odgovarjala je vsa župnijska srenja. Zatem znova pesem. Organist Tone je izbral tisto »Ciril, Metod, varujta slovanski rod!« Mogočno in zavzeto je pela vsa cerkev. Morda je bil takrat med nami tudi kdo, ki mu ta pesem ni segla v srce? Saj potem tudi organist Tone ni več dolgo ostal na svojem mestu … Še velikokrat smo se zbirali na podoben način. Kdaj je bil z nami tudi duhovnik, star gospod iz Dobrave. Ameriškega državljana so ga Nemci pustili doma. Čeprav je bila za Jugoslavijo vojna končana, se je prava šele začenjala. Spet so padale človeške žrtve. Ubijali so tujci, uspelo jim je naščuvati celo brata proti bratu. Ravno iz tega sovraštva izhajajoče žrtve pa so bile najtežje in najbolj žalostne … Polna štiri leta je potem v naši domovini tekla kri, so goreli domovi, umirali talci in vseh vrst obsojenci. Množile so se žalostne, pa dragocene žrtve na eni in na drugi strani. Žrtve iz našega malega, tako težko preizkušenega naroda. Slednjič smo vendar dočakali konec vojne. Žal pa ne tudi konec sovraštva. V tem, ko so ene žrtve povišane v zvezde, pa so grobovi drugih izravnani z zemljo in na njih ne sme niti za dan mrtvih zagoreti sveča …

Na železniški postaji Soteska

Na tej postaji sem opravljal delo kretnika. Vlakovni odpravnik je bil Nemec, vsi drugi smo bili Slovenci. Neke noči smo opazili na stezi, ki je vodila z Gorjuš proti Mokremu logu, luč. Opaziti jo je bilo samo od časa do časa in vsakokrat je bila bliže dolini. Vedeli smo pač, da tisto luč nosi partizan, verjetno jih je bilo celo več. Prometnik je iz svojega predala vzel pištolo in jo položil na mizo. »Zdaj pa lahko pridejo banditi,« je rekel po nemško. Bil sem tedaj z njim v pisarni sam in mu nisem imel kaj ugovarjati. Sam zase sem bil pač prepričan, da bi bilo najbolje, če bi mož tisto reč kar lepo skril še kam delj kot v predal mize. Minevale so ure in nič posebnega se ni zgodilo. Naslednjo noč sem bil spet v službi. Tokrat je bil prometnik Slovenec. Pogovarjala sva se o vsem mogočem, tudi o partizanski borbi. Od postaje Nomenj je sprejel tovorni vlak, ki je od tam tudi že odpeljal. Ko je nato Boh. Bela ponudila motorno vozilo, je prometnik to zavrnil, naj tam počaka na tovorni vlak. Potem sva čakala. Čas, potreben za vožnjo vlaka z Nomenja, je potekel, vlaka pa od nikoder. Čudno in sumljivo se nama je to zdelo. Sam sem šel gledat in poslušat na peron. Kmalu sem iz dalje zaslišal oster pisk lokomotive. Drugega nič – in slutil sem, da se je vlaku zgodilo nekaj nepredvidenega. Obvestil sem o tem prometnika. Ta je ukazal postaviti uvozni signal za vlak na stoj in je sprejel iz Boh. Bele motorko. V nekaj minutah je z njo dospela močna policijska patrulja. Po kratkem posvetovanju so odločili, da se odpeljejo vlaku naproti. Jaz pa da moram z njimi. Tesno mi je bilo pri srcu, ko sta me medse na zadnji sedež posadila dva policista. Sama pa sta vsak na svojo stran usmerila vsak svojo strojnico. Bal sem se, da bo zdaj zdaj zaropotalo iz gošče ob progi. Na tihem pa sem vendar upal, da so se partizani, če so v akciji uspeli, umaknili. Na savskem mostu smo srečali vlakovodjo, ki je z lučjo v roki peš šel proti postaji, da bi poročal o dogodku. Povedal je, da je lokomotiva in nekaj vagonov iztirilo zaradi odvite in odmaknjene tirnice. Prisedel je in vsi smo se odpeljali proti vlaku. Po ogledu in kratkem zapisu smo se vrnili na postajo. Pristojnim na Jesenicah so poročali o dogodku in zahtevali pomožni vlak. Ta naj bi pripeljal opremo in delavce, da dvignejo vlak in popravijo progo. Danilo se je že, ko je naročeni vlak dospel na postajo Soteska. Prometnik je strojevodjo obvestil pismeno in ustmeno, kje se nahaja iztirjeni vlak, in pomožnega odpravil proti »Unfalstelle«. Z vlakom so bili tudi nekateri uslužbenci jeseniškega »Betriebsamta«. Strojevodja je bil Slovenec, ki je šele pred dnevi prišel iz begunjskih zaporov. Nekaj minut po odhodu vlaka je bilo iz proge slišati silen pok. Kmalu se je eden od višjih udeležencev vrnil na postajo in povedal, da se je pomožni vlak z vso hitrostjo zaletel v iztirjeno lokomotivo. Strojevodja je napačno presodil kilometražo na progi, oviro pa je opazil prepozno. Ob trčenju je iztiril še drugi stroj, se razbil službeni in poškodoval orodni voz. (se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šport / petek, 9. oktober 2009 / 07:00

Dolenjcem pokal Gorenjskega glasa

Četrta kolesarska dirka za pokal Tadeja Valjavca je bila letošnja zadnja v pokalu Gorenjskega glasa za dečke. Skupni zmagovalci pokala so kolesarji Adrie Mobil, Sava Kranj tretja, Perftech Bled peti.

Objavljeno na isti dan


Splošno / torek, 6. februar 2007 / 06:00

Vozovnice prek spleta

Pri Avtobusni postaji Ljubljana so se letos še posebej pripravili na povečanje števila potnikov na primestnih in mestnih avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa ob informativnih dnevih. Zato s...

Splošno / torek, 6. februar 2007 / 06:00

Novi programi na Gorenjskem

Na ravni srednjega poklicnega izobraževanja bodo v Srednji biotehniški šoli Kranj prihodnje šolsko leto izobraževali tudi peke in slaščičarje, česar doslej na Gorenjskem še ni bilo. V Srednji...

Splošno / torek, 6. februar 2007 / 06:00

Najbolj iskani poklici v Sloveniji

Po podatkih ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo med najbolj iskane poklice pri nas na ravni visoke izobrazbe sodijo: univerzitetni diplomirani inženir strojniš...

Splošno / torek, 6. februar 2007 / 06:00

Manj mest za izredni študij

Prihodnjim študentom bo letos na voljo 24.874 vpisnih mest na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih.

Splošno / torek, 6. februar 2007 / 06:00

Največ mest v gimnazijskih programih

Osnovno šolo na Gorenjskem letos končuje 2066 učencev, gorenjske srednje šole pa razpisujejo 2598 vpisnih mest.