Tako se je začelo, 16. del

Možakar (mislim, da je bil Joža Polda) je potem naprej molil rožni venec. Odgovarjala je vsa župnijska srenja. Zatem znova pesem. Organist Tone je izbral tisto »Ciril, Metod, varujta slovanski rod!« Mogočno in zavzeto je pela vsa cerkev. Morda je bil takrat med nami tudi kdo, ki mu ta pesem ni segla v srce? Saj potem tudi organist Tone ni več dolgo ostal na svojem mestu … Še velikokrat smo se zbirali na podoben način. Kdaj je bil z nami tudi duhovnik, star gospod iz Dobrave. Ameriškega državljana so ga Nemci pustili doma. Čeprav je bila za Jugoslavijo vojna končana, se je prava šele začenjala. Spet so padale človeške žrtve. Ubijali so tujci, uspelo jim je naščuvati celo brata proti bratu. Ravno iz tega sovraštva izhajajoče žrtve pa so bile najtežje in najbolj žalostne … Polna štiri leta je potem v naši domovini tekla kri, so goreli domovi, umirali talci in vseh vrst obsojenci. Množile so se žalostne, pa dragocene žrtve na eni in na drugi strani. Žrtve iz našega malega, tako težko preizkušenega naroda. Slednjič smo vendar dočakali konec vojne. Žal pa ne tudi konec sovraštva. V tem, ko so ene žrtve povišane v zvezde, pa so grobovi drugih izravnani z zemljo in na njih ne sme niti za dan mrtvih zagoreti sveča …

Na železniški postaji Soteska

Na tej postaji sem opravljal delo kretnika. Vlakovni odpravnik je bil Nemec, vsi drugi smo bili Slovenci. Neke noči smo opazili na stezi, ki je vodila z Gorjuš proti Mokremu logu, luč. Opaziti jo je bilo samo od časa do časa in vsakokrat je bila bliže dolini. Vedeli smo pač, da tisto luč nosi partizan, verjetno jih je bilo celo več. Prometnik je iz svojega predala vzel pištolo in jo položil na mizo. »Zdaj pa lahko pridejo banditi,« je rekel po nemško. Bil sem tedaj z njim v pisarni sam in mu nisem imel kaj ugovarjati. Sam zase sem bil pač prepričan, da bi bilo najbolje, če bi mož tisto reč kar lepo skril še kam delj kot v predal mize. Minevale so ure in nič posebnega se ni zgodilo. Naslednjo noč sem bil spet v službi. Tokrat je bil prometnik Slovenec. Pogovarjala sva se o vsem mogočem, tudi o partizanski borbi. Od postaje Nomenj je sprejel tovorni vlak, ki je od tam tudi že odpeljal. Ko je nato Boh. Bela ponudila motorno vozilo, je prometnik to zavrnil, naj tam počaka na tovorni vlak. Potem sva čakala. Čas, potreben za vožnjo vlaka z Nomenja, je potekel, vlaka pa od nikoder. Čudno in sumljivo se nama je to zdelo. Sam sem šel gledat in poslušat na peron. Kmalu sem iz dalje zaslišal oster pisk lokomotive. Drugega nič – in slutil sem, da se je vlaku zgodilo nekaj nepredvidenega. Obvestil sem o tem prometnika. Ta je ukazal postaviti uvozni signal za vlak na stoj in je sprejel iz Boh. Bele motorko. V nekaj minutah je z njo dospela močna policijska patrulja. Po kratkem posvetovanju so odločili, da se odpeljejo vlaku naproti. Jaz pa da moram z njimi. Tesno mi je bilo pri srcu, ko sta me medse na zadnji sedež posadila dva policista. Sama pa sta vsak na svojo stran usmerila vsak svojo strojnico. Bal sem se, da bo zdaj zdaj zaropotalo iz gošče ob progi. Na tihem pa sem vendar upal, da so se partizani, če so v akciji uspeli, umaknili. Na savskem mostu smo srečali vlakovodjo, ki je z lučjo v roki peš šel proti postaji, da bi poročal o dogodku. Povedal je, da je lokomotiva in nekaj vagonov iztirilo zaradi odvite in odmaknjene tirnice. Prisedel je in vsi smo se odpeljali proti vlaku. Po ogledu in kratkem zapisu smo se vrnili na postajo. Pristojnim na Jesenicah so poročali o dogodku in zahtevali pomožni vlak. Ta naj bi pripeljal opremo in delavce, da dvignejo vlak in popravijo progo. Danilo se je že, ko je naročeni vlak dospel na postajo Soteska. Prometnik je strojevodjo obvestil pismeno in ustmeno, kje se nahaja iztirjeni vlak, in pomožnega odpravil proti »Unfalstelle«. Z vlakom so bili tudi nekateri uslužbenci jeseniškega »Betriebsamta«. Strojevodja je bil Slovenec, ki je šele pred dnevi prišel iz begunjskih zaporov. Nekaj minut po odhodu vlaka je bilo iz proge slišati silen pok. Kmalu se je eden od višjih udeležencev vrnil na postajo in povedal, da se je pomožni vlak z vso hitrostjo zaletel v iztirjeno lokomotivo. Strojevodja je napačno presodil kilometražo na progi, oviro pa je opazil prepozno. Ob trčenju je iztiril še drugi stroj, se razbil službeni in poškodoval orodni voz. (se nadaljuje)