Izpoved

Romana (1963), 1. del

Živimo v državi, v kateri vsak dan (!) pripeljejo na otroško psihiatrijo vsaj pet otrok. Živimo v državi, v kateri se marsikje niti najožji družinski člani ne pogovarjajo med seboj. Živimo v državi, v kateri se morajo osebne travme skrivati za lepo fasado, za rožami na oknih, za lepo urejenim vrtom, avtom pred hišo, pridnimi otroki. A človek ni narejen iz železa, težkega bremena neskončno dolgo žal tudi ne more nositi.

Romana se izpoveduje: »Šele potem ko sem se zrušila in omagala, šele potem ko sem želela umreti, pa so me našli, ko sem izpraznila škatlico z uspavalnimi tabletami, šele potem ko sem se znašla na psihiatriji in sem se prvič v življenju soočila ne le sama s sabo, tudi z drugimi, ki so živeli podobno življenje kot jaz, sem spoznala, kako plehek, neiskren in nesmiseln je celofan, s katerim sem se ovijala. Najhuje je bilo, ko sem se vrnila domov in so me začeli spraševati, kje sem bila. Povedala sem jim po resnici. Najprej so bili vsi šokirani, češ četudi je to res, se o tem ne govori na glas! Ni spodobno! Kaj bo pa kdo rekel! Ljudje te bodo opravljali! A sem vztrajala. Bila sem še na bolniški, vsak dan sem šla za dve uri hodit in začelo se mi je dogajati, da se mi je pridružila zdaj ena zdaj druga ženska iz vasi. Niso želele slišati le moje zgodbe, prosile so, naj jim povem, kako naj preživijo, ker se jim dogaja podobno, kot se je dogajalo meni! Ostala sem brez diha! Saj to ni res! Mojemu možu se je že na daleč videlo, da je postal baraba, pijanec, lump. Njihovi pa so bili zgledni, urejeni! Kako malo vemo o tem, kaj se dogaja med štirimi stenami! Šele ko nekdo naredi samomor, ko se zlomi, ko stori kakšno drugo neumnost, spoznamo, da drug drugega skoraj nič ne poznamo. Namesto da bi pomagali – opravljamo. Namesto da bi poslušali izpovedi, se obnašamo, kot da se nas te ne tičejo. Svojo zgodbo bom povedala tudi zato, da bodo ženske vedele, da se ne splača molčati. Samo zato. In briga me, če me bodo prepoznali! Briga me!«

Če kdo, sem jaz razumela Romanino željo, da se izpove. V tridesetih letih se mi je nabralo nešteto izkušenj, ki so me prepričale, da ni večjega olajšanja za našo dušo kot samoizpoved. Breme, ki so ga moji sogovorniki nosili na ramenih, sicer ne izgine, postane pa lažje. Če bi Slovenci izbrisali iz svoje glave tudi nekaj pregovorov – na primer Kdor molči, desetim odgovori ali pa Molk je zlato – bi nam bilo veliko lažje pri duši.

Romana nadaljuje: »Odraščala sem v družini, v kateri smo otroci nenehno poslušali, da je zakon eno samo trpljenje. Če gre kaj narobe, je ženska tista, ki mora stisniti zobe. Ko sem bila v srednji šoli, sem na te besede pozabila, saj sem bila zelo živahna, rada sem žurirala, tudi fantov, ki so se zvrstili v moji postelji, je bilo kar nekaj. V Soči, kamor sem po prometni nesreči vozila očeta, sem spoznala Nejca. Tudi on je bil na rehabilitaciji, saj se je v prometni nesreči, ki jo je zakrivil v pijanosti, hudo poškodoval. Bila je ljubezen na prvi pogled. Spomladi, po šestih mesecih poznanstva, sva se že poročila. Prvič me je udaril, ko sem nosila pod srcem prvega otroka, hčerko Marino. Dobila sem takšno zaušnico, da mi je še več dni odmevalo v ušesih. Ko se je streznil, me je prosil odpuščanja in mi prinesel velik šopek rož. Premirje je trajalo le deset dni. Po neki hokejski tekmi je šel s prijatelji na pivo. Ko se je zjutraj – ravno sem se odpravljala v službo – primajal domov, me je obdolžil, da sem se v času njegove odsotnosti tudi jaz nekje gonila. Žalil me je z besedami kurba, prasica, svinja, pijanka. Kar naprej je ponavljal, da bi se valjala po blatu, če me ne bi on potegnil iz njega. Z žaljivkami sem se počasi navadila živeti. Postale so del mojega vsakdanjika. Potem sem rodila in prvi stavek, ki mi ga je izrekel, ko me je prišel obiskat, je bil, da mora nemudoma videti otroka, da preveri, komu je podoben. Na srečo je bila Marina po videzu izrezan oče. Pomiril se je, a ne povsem. Tudi po finančni plati je bilo življenje z njim težko. Pustil je službo z izgovorom, da mi bo po porodu lahko stal ob strani, v resnici me je hotel imeti pod kontrolo. Dnevi, ko me je nosil po rokah, in dnevi, ko se je ne le z udarci, ampak tudi fizično in s spolnim nasiljem izživljal nad menoj, so se izmenjavali. V spolnosti je bil nenasiten. Predstavljate si, kako sem trpela, saj me je prvič posilil teden dni po porodu. Pa ne le enkrat, najmanj trikrat v popoldnevu. Sploh se mu nisem upala upirati, saj bi bilo lahko še huje. Že drugi mesec po rojstvu Marine sem bila spet noseča. Ko je ginekologinja potrdila moj strah, sem mislila, da bo po meni. V čakalnici me je čakal Nejc z Marino v naročju. Očarljivo, kot je znal le on, se ji je nasmehnil in ji ''zagotovil'', da bo ''poskrbel'' zame po najboljših močeh. In je res. Malodane vso nosečnost se nisem niti premaknila iz hiše. Z otrokom je hodil na sprehode, se pogovarjal z mladimi mamicami in užival ob njihovem občudovanju. Pobral mi je bančne kartice, tako da nisem imela dostopa niti do porodniške. Na božični večer se je zgodilo nekaj groznega. Ravno sem dajala spat Marino, ko me je poklical po telefonu. Bil je v svojem najljubšem lokalu, iz ozadja se je slišala dalmatinska glasba. ''Ne morem priti,'' mu odvrnem, ''nikogar nimam, da bi popazil na otroka.'' ''Pridi – in to brez ugovarjanja!'' še ukaže in prekine pogovor. Kaj sem hotela drugega: otroka sem zavila v odejo, se oblekla in šla na avtobus. Bila sem nerodna, v visoki nosečnosti, teža otroka, ki mi je spal v naročju, mi je v križu povzročala neznosne bolečine. Ko sem vstopila, so mi vsi začeli ploskati, Nejc pa se je pohvalil pred prijatelji, a vidite, uboga me na migljaj. V meni se je nekaj zlomilo, planila sem v jok in siknila: ''Prekleti sadistični prasec!'' V tistem trenutku je planil vame, če ne bi natakarica zagrabila hčerke, kdo ve, kaj bi se zgodilo tudi z njo. Zbil me je na tla in me začel tepsti in brcati. Natakarica je hotela poklicati policijo, a ji njegovi prijatelji niso dovolili. Obležala sem v krvi, otrok, ki sem ga nosila, se je pri sedmih mesecih sam od sebe iztisnil iz mene. Mrtev. Bil je sin. Ko sem v bolnišnici prišla k sebi – zdravnikom se je mož zlagal, da sem padla na poledenelem pločniku, ker me je nosila luna, pa so mu kar verjeli – mi je zagrozil, da me bo ubil. Ker sem prasica in sem ga, po njegovem, sama spodbujala, da me je udaril, ker sem vedela, da ga bom z izgubo sina prizadela. Udarcev, ki sem jih dobivala do marca 2003 niti nisem štela.

Marina je bila v vrtcu, jaz pa sem imela hudo drisko, bila sem brez moči in popolnoma izčrpana in dehidrirana. Okoli desete ure dopoldne me je poklical iz dnevne, ter mi ukazal, naj grem v trgovino po nekaj steklenic piva. S težavo sem vstala, četudi se mi je meglilo pred očmi. Ko sem stopila v dnevni, mi ''zaropota'' po trebuhu in val tekočega blata se mi razlije po nogah. Začel me je zmerjati s prasico, s pestjo me je butnil v glavo in trebuh. Zložilo me je na tla, a mi ni dovolil, da bi obležala, četudi sem bila na robu nezavesti. Pobrisati sem morala svinjarijo, se oprhati in nato leči v posteljo. Prišel je bliže in skočil name. Bolj ko sem bila nebogljena, večjo erekcijo je imel. Zabadal je vame toliko časa, da mu je prišlo. Potem sem mu ga morala polizati in ga pripraviti do tega, da mu je še enkrat stal pokonci. Ko je tretjič ali četrtič končal, me je začel tepsti. Bil je kot podivjana žival. A sem bila že v nezavesti, pa se ne spominjam dobro, kaj točno se je še dogajalo. Ko je videl, da se ne odzivam, se je ustrašil in poklical rešilni avto …«

(Konec prihodnjič)