Svet njiv, travnikov in gozda

Sveti Andrej (616 m) in Sveti Ožbolt (859 m) - Valoviti svet njiv in travnikov na zahodnem robu Polhograjskega hribovja. Izletniško pribežališče za Škofjeločane in Ljubljančane. Svet tišine in miru, ki nam postreže z lepim razgledom.

Nad Poljansko dolino, na zahodnem robu Polhograjskega hribovja sta dve razgledni cerkvici. Počitek pri vsaki od njiju postreže s čudovitim razgledom. Vzpon na Svetega Andreja in Svetega Ožbolta je prijeten družinski izlet.

Izhodišče vzpona je vas Puštal, ki leži tik ob Škofji Loki. Če prihajamo iz smeri Kranja, zavijemo proti Žirem, se peljemo skozi Spodnji trg, na koncu katerega zavijemo levo in že smo v Puštalu. Parkiramo na levi strani mostu na makadamskem parkirišču. Nadaljujemo skozi vas in pri smerokazu Hrastnica zavijemo desno. Na desni strani kmalu zagledamo markacije in Nacetovo hišo. Nadaljujemo še kakšnih dvesto metrov ter zavijemo desno na ožjo cesto. Tam, kjer cesta zavija, je tudi smerokaz. Asfaltne ceste je še približno 500 metrov, nato je makadam. Po levem kolovozu se povzpnemo do zadnje hiše, kjer se preko travnika povzpnemo do gozda. Vzpon nadaljujemo po kolovozu, ki se precej strmo dviguje. Sledimo markacijam, ki nas usmerijo na ožjo stezico, ki teče ob kolovozu in se priključi gozdni cesti. Gozdni cesti sledimo v desno. Pridemo do lično oblikovanega smerokaza, ki nas s pomočjo markacij usmeri levo v gozd. Strmina se poveča. Širina poti se spreminja in na koncu hodimo po cesti, ki se vzpenja mimo znamenja. Kmalu pred seboj zagledamo prve hiše vasi Sveti Andrej in v daljavi tudi razgledno cerkvico. Pokažejo se prvi lepi razgledi na Lubnik, Križno goro in kmalu, če se obrnemo nazaj v smer prihoda, vidimo Karavanke. Levo od nas se kažejo vedno zanimivi in za pohajkovanje prijetni Polhograjci. Sprehodimo se do cerkve svetega Andreja. Cerkev svetega Andreja je poznogotska božjepotna podružnica, ki se omenja leta 1501. Sredi 20. stoletja so bile odkrite freske v prezbiteriju, ki datirajo v 17. stoletje. Najbolj znani freski sta Petrov ribolov in Kristusovo bičanje. Za oltarjem so freske Jerneja iz Loke iz 16. stoletja. Iz Puštala do svetega Andreja potrebujemo dobro uro hoje.

Asfaltna cesta se spremeni v kolovozno, nadaljujemo mimo cerkve. Kolovoz izgubi kakšen višinski meter. Pred seboj v daljavi zagledamo še eno cerkev, ki je naš končni cilj, sveti Ožbolt nad Zmincem. V tem začetnem delu je pot položna, kmalu se odcepi levo v breg in rahlo pridobi na strmini. Vzpon poteka po kolovozu v grapi. V teh dneh je na poti še nekaj snega. Na vrhu se pot obrne desno navzdol in poteka mimo dveh hiš. Tudi v tem delu je bolj kot ne položna. Sledi vzpon čez travnik do gozda. V gozdu je pot spet speljana skozi grapo. Trenutno, ker je v grapi precej napihanega snega, je steza speljana po levem robu le-te. Kmalu smo na robu travnika in cerkvica je pred nami. Usmerimo se levo in po travniškem grebenu proti vrhu. Kolovozna pot nas bo peljala mimo nekaj v vrsto zasejanih dreves in se nato usmerila proti kmetiji. Že na dvorišču kmetije nam bo v oči padla markacija na drevesu. Do cerkve se povzpnemo po levem robu vršnega travnika, ki je trenutno še pokrit s snegom. Poleti bodimo uvidevni do domačinov in nikar ne pohodimo celega travnika. Od cerkve svetega Ožbolta je še lepši razgled kot od sv. Andreja. Kaj ne bo, saj smo na višji nadmorski višini. Pogled proti severu se ustavi najprej na Lubniku, Starem vrhu, Blegošu, Ratitovcu, v ozadju se vidijo Julijske Alpe in Karavanke. Veriga Kamniško-Savinjskih Alp se lesketa v svojem sneženem pokrivalu. Na desni strani so na dosegu roke Polhograjski hribi; Tošč, Osolnik, Polhograjska gora. Cerkev svetega Ožbolta je gotska, ki je bila kasneje barokizirana. Notranjost krasijo dela Pavla Šubica iz leta 1835 in freske Jerneja iz Loke, ki datirajo v leto 1534. Od svetega Andreja do Ožbolta je slaba ura vzpona.

Nazaj v Puštal se vrnemo po poti vzpona in ves čas lahko opazujemo prelep pogled proti gorskemu severu, ki neusmiljeno vabi.

Nadmorska višina: 859 m

Višinska razlika: 459 m

Trajanje: 4 ure

Zahtevnost: 1 zvezdica