Vrisk idile

Ermanovec (1026 m) - Hrib nad Trebijo, ki ga je prelepo obiskati v sončnem zimskem dnevu, saj nam postreže z lepim razgledom, čeprav se njegov vrh skriva v gozdu.

Čas neugodnih snežnih razmer je botroval odločitvi, da po več letih znova obiščem kakšen razgleden hrib v Škofjeloškem pogorju. Eden takih je Ermanovec, ki s svojimi 1026 m nadmorske višine predstavlja prijeten zimski vzpon. Nanj se bomo povzpeli iz doline, s Trebije, čeprav se do koče na Ermanovcu lahko pripeljemo tudi z avtomobilom, a predlagam, da se raje poleti zapeljemo v ta idilični svet osamljenih kmetij s kolesom.

Trebija leži med Gorenjo vasjo in Žirmi. Najbolje, da avto parkiramo ob glavni cesti, ali pa zapeljemo v vas in parkiramo ob gasilskem domu. A tukaj previdno, da koga ne zaparkiramo.

Po asfaltni cesti se odpravimo skozi Trebijo proti zahodu. Kažipot ob cesti nas usmeri levo. Nadaljujemo po asfaltirani cesti do kmetije. Ob hiši, na škarpi, je naslednja markacija, ki nas usmeri poševno navkreber. Prvi metri potekajo po travniku, nato pa markirana pot zavije v bukov gozd. Precej strm vzpon poteka po grapi, nato pa doseže gozdno pot, ki nas pripelje spet do asfaltirane ceste. Naslednjih nekaj sto dolžinskih metrov bomo hodili po asfaltu. Povsem možno je, da se v kopnem delu sezone asfaltu lahko izognemo, a trenutno naj le-ta ne uide. Cesta nas pripelje do naslednje kmetije, Burnik. Tudi pri njih gremo čez dvorišče in za hišo se pot začne vzpenjati. Trenutno je precej snega in predlagam, da ko dosežemo asfaltno pot, nadaljujemo naslednji ovinek po poti, sicer bomo morali krepko gaziti, saj je sneg mehak, moker in težak. Sledi manj strm vzpon skozi gozd, ki nas pripelje na rob travnika, odkoder se vidi tretja kmetija ob poti, Ferjan, na desni strani pa se pokaže Blegoševa bela glava. Od Ferjana naprej nadaljujemo po makadamski poti, ki je trenutno še močno prekrita s snegom. Sledi vzpon, ki nas pripelje na travnato sleme. V zimskem času je na tem delu težko oziroma nemogoče slediti markacijam, zato nadaljujemo po slemenu proti severu. Pred seboj bomo zagledali na visoko smreko prislonjeno lovsko prežo in zeleno prikolico, poleg katere so tudi nekakšne antene. Res me zanima, kdo in zakaj je to odsluženo prikolo pripeljal sem gor? Po levi strani smrek gremo mimo lovske preže in pred seboj zagledamo naslednje markacije. Pot zavije desno in se začne zmerno strmo vzpenjati. Prejšnji konec tedna je bil ta del poti nesramno zoprn, saj pot ni bila shojena, sneg pa ravno prav moker in mehak, da se je vdiralo. Tja do kolen in čez.

Najvišja točka Ermanovca je skrita v gozdu, kjer sta tudi vpisna knjiga in žig, na deblu pa lahko preberemo tudi njegovo nadmorsko višino. A če zbiramo žige v knjižici Slovenske planinske poti, se bomo morali z vrha Ermanovca spustiti proti cesti, ki pelje še bolj proti zahodu, kjer je Planinska koča na Ermanovcu. Z vršnega travniškega slemena, ki ga na južni strani zapira gozd, je čudovit razgled na Bevkov vrh, verigo Spodnjih bohinjskih gora, Porezen. Od koče se pogled odpira na jug in vzhod. Vzhodno je Ermanovec, desno ob njem vidimo Sivko in Mrzli vrh, v daljavi so Javorniki. Na jugu sta na obzorju Nanos in Trnovski gozd.

Zaradi jeklenega konjička, ki nas zvesto čaka na Trebiji, je najbolje, da se vrnemo po poti pristopa, lahko pa sestopimo do Sovodnja, a potem nas bo čakalo dvigovanje palca za prevoz do Trebije. Srečno!

Nadmorska višina: 1026 m

Višinska razlika: 591 m

Trajanje: 3 ure

Zahtevnost: 1 zvezdica