Prepotentni in cagavi

Prepotentni predsednik države Danilo Türk je za Slovenijo ena velika napaka, da ne rečem zguba. Poleg tega, da je na notranjepolitičnem prizorišču v tandemu z vladnim predsednikom Borutom Pahorjem predpriprava za samosestop levice z oblasti (kar me, resnici na ljubo, skrbi toliko kot menjava oblasti tam nekje v Culokafriji), nas sramoti še v mednarodni skupnosti. Spet v tandemu s cagavim predsednikom vlade, kajpada. Človek nehote pomisli, da se trudita, kako državo čim bolj zavoziti. Moralno, pravno, gospodarsko, finančno, socialno, ozemeljsko, se pravi teritorialno, obrambno in tako naprej.

Tako eden kot drugi javnost zavajata z izkrivljeno potjo mišljenja; z retoričnimi zvijačami, z nedosledno argumentacijo, z utvarami in z drugimi cenenimi in manj cenenimi triki.

Najprej naj utemeljim sodbo o vladnem predsedniku Borutu Pahorju. V zvezi z ustavno obtožbo predsednika države je v novinarjev mikrofon potarnal, češ »Pomislite vendar, kakšno negativno vzdušje v državi prinaša ustavna obtožba predsednika države dr. Danila Türka zaradi podelitve državnega odlikovanja gospodu Tomažu Ertlu!« Kaj je v tej trditvi izkrivljenega? To, da negativnega vzdušja v javnosti ni povzročila ustavna obtožba, pač pa dejanje samo. Se pravi, odlikovanje prvega človeka skrivne vojaške policije konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, med drugim »zaslužnega« za (prave) teroristične akcije takratne slovenske ljudske milice v sosednji Avstriji. Kar je približno tako, kot če bi množičnega morilca zdaj že pokojnega Metoda Trobca odlikoval za požrtvovalno pomoč sojetniku pri premagovanju psihičnih travm zaradi prestajanja dolgoletne zaporne kazni. V mednarodnem prostoru pa nas vladni predsednik sramoti s klečeplazenjem okrog italijanskega predsednika Silvija Berlusconija, za nameček pa so ga odslovili še v Vatikanu.

In še predsednik države Danilo Türk, ki je kriva pota mišljenja nadgradil z lažjo, vsaj tako je v poslanski razpravi o ustavni obtožbi trdila opozicija.

V imenu Slovenije se je gospod predsednik smešil v Davosu, v imenu nekdanjih jeklenih komunističnih manir, pa v državnem zboru in pred široko domačo javnostjo. Tako se je, med drugim, en dva tri prelevil v ustavnega sodnika in presodil, da je ustavna obtožba kratko malo protiustavna. In kot takšna, kajpada nična. Njegovo presojo so potrdili poslanci leve vladajoče politične opcije in navrgli, da gospod predsednik ni kršil niti zakonov niti ustave. Povedano po domače, Janezu Janši, predsedniku SDS, in Radovanu Žerjavu, predsedniku SLS, se očitno meša. Predvidoma zato, ker sta pristala v opoziciji, srčno pa si želita vladati.

Miran Potrč, poslanec leve SD, ki ga sicer cenim, je stopil v svoji politični fantaziji še globlje v zgodovinsko blato in politično policijo, se pravi, slovenski Stasi, ločil v dve vsebinski oziroma etični obdobji: na zgodnjo in zrelo dobo. Zgodnje obdobje naj bi segalo v čas po drugi svetovni vojni in zajemalo, predvidevam, zunajsodne pomore. Za zrelo udbovsko dobo, ki naj bi (predvidoma) trajala od konca morije do vzvišene obrambe domovine pod vodstvom zaslužnega in vse časti vrednega Tomaža Ertla, pa naj bi bila značilna humanost. (Terorističnih napadov in podobnih udbovskih satanij.) Kar je, za moj okus, še bolj sprevrženo od sodomije na najvišji državni ravni.