Še vozim, a ne hodim več

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kronika / ponedeljek, 8. marec 2010 / 06:00

"Vožnja je najbolj nevaren del vašega življenja, zato razmislite, kakšni sedete za volan," sta dijakom na srce položila ministra Katarina Kresal in Patrik Vlašič.

Radovljica – »Dogodkov okoli nesreče se ne spominjam. Vem, da sem se zbudil s hudo bolečino v vratu in da se nisem mogel premikati. Več mesecev sem upal, da se bodo moje mišice zbudile. Zdaj vem, da se ne bodo nikoli,« je dijakom radovljiške Srednje ekonomske gimnazije in srednje šole v sredo pripovedoval tetraplegik Peter. Pred skoraj desetletjem se je vanj zaletel pijan voznik. Od takrat ne more uporabljati ne rok ne nog. Leta je trajalo, da se je sprijaznil z dejstvom, da bo do konca življenja popolnoma odvisen od drugih. Dijaki so njegovo zgodbo poslušali v spoštljivi tišini.

Peter Zdaj sodeluje v projektu Društva paraplegikov JZ Štajerske »Še vedno vozim – vendar ne hodim, ki je prerasel je v nacionalni preventivni projekt, s katerim želijo ljudje z izkušnjo prometne nesreče aktivno sodelovati pri izobraževanju mladih o prometni varnosti in opozoriti na hude posledice prometnih nesreč.

Petru, ki je po nesreči - zakrivil jo je vinjen voznik - zaradi zloma hrbtenice ostal popolnoma paraliziran, in Mateju, ki je zaradi nesreče z motorjem prav tako na invalidskem vozičku, sta se v sredo v Radovljici pridružila tudi ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in minister za promet Patrick Vlačič. »Ne mislite, da se to ne more zgoditi vam,« je dijake posvarila Kresalova in dejala, da sta s kolegom Vlačičem, čeprav se je število smrtnih žrtev prometnih nesreč lani bistveno zmanjšalo v primerjavi z letom prej, »napovedala pravi boj proti alkoholu v prometu«, ker je prav vsaka smrtna žrtev preveč.

»Vse se začne in konča v naši glavi,« jih je še opozorila ministrica, »zato se zavedajte: ni fora, da vozite, kadar ste pili alkohol ali kadar ste zaspani, niti ni fora, da na cesti tekmujete, kdo bo hitrejši. Vsi smo že izgubili prijatelje, ki se niso znali obnašati na cesti – ali pa se niso znali drugi.« Prav o tem je spregovoril drugi od predavateljev, Matej. »Ko sem se zbudil iz kome, sem najprej vprašal, ali sem bil na motorju sam. Ne znam si predstavljati, kako bi živel, če bi poškodoval še koga drugega …«

Dijake je nagovoril tudi minister za promet Patrick Vlačič: »Vsakdo pozna koga, ki je življenje izgubil na cesti. Moja generacija se spominja slavnega košarkarja Dražena Petroviča, vi se spomnite priljubljenega makedonskega pevca Tošeta, mnogi smo v prometnih nesrečah izgubili prijatelje. Nočem vas strašiti: živite življenje, ljubite ga, zabavajte se, ampak zavedajte se tudi, da je vožnja najbolj nevaren del vašega življenja.«

Člani društva so doslej o svojih življenjskih izkušnjah pripovedovali že štiri tisoč dijakom. Kot so dejali, si želijo, da bi v prihodnjih petih letih vsak mladostnik, star od 15 do 18 let, vsaj enkrat slišal predavanje sovrstnika, ki je žrtev prometne nesreče in priklenjen na invalidski voziček.