Njena fantastična tekma

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / torek, 23. februar 2010 / 06:00

Smučarska tekačica Barbara Jezeršek je na olimpijskih igrah presenetila na tekmi dvojnega zasledovanja. Kranjčanka, ki je bila na prizorišču iger med prvimi, si prosti čas krajša z nakupovanjem v Whistlerju.

Kranj – Slovenski športniki na olimpijskih igrah dosegajo odlične rezultate. Od nekaterih smo dobre uvrstitve pričakovali, drugi pa so presenetili, tudi sami sebe. Med slednje zagotovo sodi smučarska tekačica, Kranjčanka Barbara Jezeršek, ki je s 17. mestom presenetila na dvojnem zasledovanju in je ena redkih Slovenk v zgodovini teka na smučeh, ki se ji je na tej razdalji uspelo uvrstiti med najboljše.

Dvojno zasledovanje je bila tekma vašega življenja. Je rezultat presenetil tudi vas?

»Moja paradna disciplina je 10 km prosto in od te sem pričakovala največ, medtem ko si za dvojno zasledovanje resnično nisem mislila, da mi bo uspelo nemogoče. Od te tekme nisem pričakovala nič posebnega in morda je bil tudi to ključ do uspeha, da sem bila tako sproščena in neobremenjena. Rezultat je presenetil tako mene kot tudi celotno ekipo. Tudi iz tujih ekip so čestitke kar deževale. Upam, da to ni bila zadnja tekma, na kateri sem pokazala, da zmorem veliko več.«

Doslej še niste osvojili točk svetovnega pokala, na tekmi olimpijskih iger pa kar 17. mesto?

»Še sedaj, nekaj dni po končani tekmi, si ne znam razložiti, kako mi je uspelo. Bolj ko razmišljam in analiziram tekmo, bolj ugotavljam, da je bilo prisotnih veliko dejavnikov. Tekma je bila fantastična. Klasični del sem odtekla po načrtih, kar pomeni držati stik s skupino. Odtekla sem res nad pričakovanji. Po menjavi na prosto tehniko sem dobila novih moči in uvrstitev izboljšala za deset mest. Zadnji krog sem se počutila dobro in zadnja dva kilometra sem si rekla »sedaj ali pa nikoli«. Ujela sem še tri tekmovalke in se v cilju veselila najboljšega rezultata v karieri.«

Kaj je bilo drugače kot na drugih tekmah letos?

»Res si še sama ne znam razložiti, kako mi je uspelo. Pred tekmo sem bila v stiku s svojo bioenergetičarko, ki mi je dala nekaj nasvetov, kako se osredotočiti na svoj tek in biti eno s smučino in seboj. Očitno sem se resnično sprostila in bila neobremenjena in mi je bilo namenjeno, da naredim pomemben rezultat na olimpijskih igrah. Morda mi je dala tudi Petrina železna volja motivacijo, da se je treba boriti do konca in uživati na tekmi. Verjamem, da bo takih rezultatov še več. Vse je v glavi! Vse se da, če se hoče.«

So vaši cilji sedaj višji?

»Spoznala sem, da sem sposobna narediti to, za kar sem trenirala celo sezono, in da lahko tudi jaz posežem med najboljše. Zagotovo se bom borila za višje cilje in boljše rezultate. Moja zadnja tekma na olimpijskih igrah bo štafeta, kjer so naše možnosti za uvrstitev med najboljših osem brez Petre Majdič seveda manjše. Borile se bomo do zadnjega atoma in ponosno zastopale Slovenijo. Nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi. Te igre so polne velikih presenečenj in kdo ve, morda pa presenetimo tudi me. V nadaljevanju sezone pa se ne bom udeležila skandinavske turneje, ampak bom nastopila na zaključku celinskega pokala, ki bo na Rogli. Nato bom odtekla še nekaj tekem slovenskega pokala in tekme državnega prvenstva.«

V Kanadi ste bili med prvimi. Je želja po vrnitvi domov že zelo velika?

»V Kanado sem pripotovala že 30. januarja in se udeležila tekme svetovnega pokala v Canmoru. Počutje tukaj je dobro, a po pravici povedano, je na trenutke težko in si želim, da bi že odpotovala proti domu. Da se zamotim, se z avtobusom odpeljem v bližnji Whistler in si privoščim kavo in malo povečam luknjo v denarnici (smeh). V sami olimpijski vasi je lepo, a postane monotono, tako da se z veseljem odpravim po nakupih. Po zelo uspešni tekmi si sedaj še bolj želim vrniti domov in se veseliti svojega uspeha z vsemi najdražjimi in prijatelji.«

Kako ste doživljali sprinterski nastop Petre Majdič?

»Tek Petre Majdič bi opisala le z enim stavkom - nemogoče je mogoče! To, kar je ona dosegla, je res nekaj neverjetnega in sem prepričana, da je bila tega sposobna samo ona. Pokazala nam je, kaj pomeni, če si res nekaj močno želiš in to tudi dosežeš. Njena želja po medalji je bila tako močna, da je bila pripravljena narediti vse. In to ji je tudi uspelo. Očitno je močan vtis pustila tudi name in sem tudi zaradi nje odtekla neverjetno tekmo. Seveda nas je njena poškodba močno pretresla, a treba je bilo iti naprej s tekmami in se čim več naučiti iz njene izkušnje. Želim ji čim prejšnje okrevanje in vrnitev v smučino.«