Olimpijsko počutje

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

I feel very Olimpic, tudi če ležim na kavču in vsak večer po televiziji spremljam, kako se športniki borijo za odličja.

Čeprav me profesionalni šport in prav takšni športniki ne zanimajo pretirano, vseeno ostanem pred ekranom, ker edino za olimpijska tekmovanja velja načelo: Važno je sodelovati in ne zmagati! Olimpijski slogan, ki bo, kot kaže, postal v bližnji prihodnosti še kako "živ", če je bil zdaj približno sto let mrtev. Bral sem intervju s Tonetom Vogrincem, v katerem je dejal, da bo prej ali slej večina športov zaradi pomanjkanja denarja padla na raven rekreacije! O, ti denar ti ...

Važno je sodelovati in ne zmagati, je načelo, ki ne potrebuje denarja, da bi se športniki in mi pred tv-ekrani imeli fino. Torej, če pade vse skupaj v drek ... pardon, če pademo na raven rekreacije, kako bomo potem sestavljali reprezentanco? Kakšen vrstni red bo? Bodo sponzorji tisti, ki bodo imeli prednost? Sponzorjev ne bo, potem pa spet bodo, ker bodo imeli argument, da če že plačajo avionske karte, potem lahko tudi njihovi tekmujejo. Njihovi!? Pred kratkim sem ob šanku vlekel na ušesa pogovor dveh možakarjev v kravatah in črnih oblekah, ki sta opravljala Majdičevo Petro. Eden je izjavil, da bi navijal zanjo, da pa ne more, ker je on šef konkurenčnega podjetja Gorenju. Da so celo njej ponudili denar, a ga ni mogla vzeti, ker potem bi na Gorenju znoreli, češ da to ni poslovno korektno. Torej, če naši športniki nosijo poleg državnega grba še ime Mercator, ne morejo imeti še Spar in Tuš? In potem ta tip s kravato ne mara celotne smučarske odprave, ker je Gorenje eden največjih smučarskih sponzorjev! Ko zmage ne bodo več pomembne in bomo rekreativno sodelovali tudi na olimpijskih igrah, pa bo to precej bolj preprosto. Tino Maze bomo prepoznali tudi, če ne bo imela kape z napisom na glavi, in tako bomo tudi Vesno Fabjan prepoznali, če se bo po Kranju sprehajala brez smučk Fisher ob rami. Mogoče bom potem prej zvedel, da imamo predstavnika naše države tudi v skeletonu in smučanju, ki se mu reče prosti slog.

In potem: ko sem prebral celoten intervju z Tonetom Vogrincem, sem ugotovil, da je človek samo trpel v svojem zelo slabo plačanem delovnem razmerju. Pravzaprav se je šel šport na zelo resen način, plačan pa je bil manj, kot bi zaslužil, če bi pet slalomistov peljal na rekreacijsko tekmo na Kanin. Torej? Nič, torej. Ni več torej. Olimpijsko počutje bi moralo zagrabiti vsakega izmed nas, ki imamo radi športna tekmovanja. Zdaj bomo še uživali, ko bomo gledali tiste, ki so zato plačani, da se smučajo, a kdove, mogoče že na naslednje olimpijske igre pojdemo tja mi, rekreativci, ki radi samo sodelujemo. Samo sodelujemo ... in se ne brigamo za zmage.