Igre so garanje, ne dopust

Ljubitelji športa bodo v prihodnjih dneh prikovani pred televizijske in radijske sprejemnike, saj bodo med 12. in 28. februarjem v Kanadi potekale zimske olimpijske igre.

RTV Slovenija se je na prvi vrhunec športnega leta 2010 dobro pripravil, zatrjuje Mile Jovanovič, odgovorni urednik športa na Televiziji Slovenija, ki sicer ne potuje v Kanado. Pogovarjali smo se tudi z njegovima sodelavcema, ki sta ta čas že na prizorišču v Vancouvru - urednikom športnega programa Radia Slovenija Alešem Smrekarjem in legendarnim televizijskim komentatorjem Andrejem Staretom, ki bo tokrat spremljal že sedemnajste olimpijske igre.

Marsikateri ljubitelj športa v teh dneh zavida novinarjem in komentatorjem, ki so na prizorišču olimpijskih iger …

Stare: »Ja, razumem, da nam zavidajo pot na olimpijske igre, vendar ne gremo na dopust, ampak bomo zelo močno delali, garali, da bomo ljubitelje športa informirali o vseh dogajanjih.«

Smrekar: »Naš urnik na igrah bo zelo napet. Delovnik novinarjev, sodeč po izkušnjah, traja približno šestnajst ur na dan, tako da časa za zabavo ne bo. Seveda si želimo, da bi bili čim večkrat tudi gosti 'slovenske hiše' v Whistlerju, od koder se bomo oglašali ob sprejemih za športnike s kolajnami okoli vratu. Tam bo verjetno vzdušje zelo prešerno, tako da si te trenutke lahko štejemo med rubriko 'zabava'. Sicer pa so olimpijske igre za radijskega novinarja vse kaj drugega kot nagrada ali nagradno potovanje. Želim si, da bi bil enkrat na igrah samo kot gledalec, a se mi verjetno to ne bo uresničilo.«

Jovanovič: »Jaz ne potujem v Kanado, lahko pa povem, da novinarji in reporterji na terenu, še posebej na velikih tekmovanjih, nimajo prav veliko od bivanja na prizorišču. Kakšen hiter ogled kraja je še največ, kar se da postoriti. Za večino se na olimpijskih igrah delo začne okoli 8. ure in se ne konča pred 22. uro, vsak dan pa je tudi skupina, ki zaključi krepko po polnoči.«

Nam zaupate zanimivo anekdoto z dosedanjih olimpijskih iger?

Stare: »Veliko jih je bilo, morda tudi nekaj neprijetnih, vsekakor pa so mi ostale v spominu igre v Naganu. Tik pred igrami so odprli progo za super hitri vlak med Tokiom in Naganom in na železniški postaji v Naganu so imeli tekmovanje mimoidočih v metih na koš. Ko sem se spustil v ta projekt (smeh), sem zadel vseh deset prostih metov in osem trojk. Kakšno uvrstitev sem dosegel s 34 točkami od 40 možnih, nisem nikdar izvedel, toda ob vrnitvi domov je moja fotografija in številka 34 visela pri košu in komisiji na železniški postaji, ki je še sprejemala izzivalce. Japonci niso ravno košarkarski narod ...«

Smrekar: »Moja najbolj znana anekdota je verjetno tista z mojih prvih iger v Sydneyju, ko so me aretirali, ker sem šel na delovno nalogo v olimpijsko vas pod ograjo. Ni bilo sicer nobenih posledic, trenutki, ko so me zadrževali varnostniki, pa niso bili najbolj prijetni.«

Katere olimpijske igre so vam ostale najbolj v spominu?

Jovanovič: »Osebno sem bil na dveh letnih olimpijskih igrah – v Sydneyju in Pekingu. Vzdušje je bilo na neki način bolj sproščeno v Sydneyju, toda tudi Peking ni veliko zaostajal. Kar se organizacije tiče, pa se mi zdi, da so bili na Kitajskem precej bolj pripravljeni.«

Smrekar: »Vsake igre so nekaj posebnega. Moram se pohvaliti, da sem bil na vseh šestih igrah, ki sem jih službeno spremljal, vedno zraven pri odličjih, razen v Torinu, kjer kolajne ni bilo. To so prav posebni trenutki. Sicer pa so mi v posebnem spominu ostale igre v Avstraliji, verjetno zato, ker so bile moje prve in ker smo po igrah še osem dni potovali po deželi, posebne so bile tudi igre na Kitajskem …«

Stare: »Med zimskimi igrami so mi še posebej v dobrem spominu ostale tiste v Salt Lake Cityju. Sodeloval sem pri organizaciji in so bile tudi 'delno moje igre'. Imel sem tudi najboljšo akreditacijo z neomejenim vstopom, kar je v mestu mormonskih restrikcij zelo pomembno.«

Koliko kolajn bodo domov prinesli slovenski športniki?

Smrekar: »Tega pa še ciganka ne ve. Meni je najbolj pomembno, da so naši športniki zelo dobro nastopali v letošnji sezoni in da se jih kar nekaj (Majdičeva, Mazejeva, Kranjec, Jerman …) lahko mirno uvršča med kandidate za odličja. Seveda je treba za samo kolajno ogromno malenkosti, ki morajo v danem trenutku delovati na najboljši možni način, tako da se lahko zgodi tudi to, da se v domovino naša odprava vrne praznih rok, ampak mislim, da imamo toliko kakovostnih športnikov, da ni hudič, da enemu ne bi uspelo.«

Jovanovič: »V tovrstne kalkulacije se ne bi rad spuščal. Vsekakor letošnji rezultati nakazujejo, da imajo slovenski športniki kar nekaj možnosti za odličja, vendar gre za splet številnih nepredvidljivih okoliščin in marsikaj se lahko zgodi. Glede na to, da na zimskih igrah odličij ne osvajamo ravno z lahkoto, bi bilo vsako zlata vredno.«

Stare: »Upam, da bo veliko medalj. Majdičeva, Jerman, Mazejeva, Kranjec, Šporn, Faričeva, Gregorinova ... Tako elitne ekipe Slovenija doslej še ni imela na olimpijskih igrah.«