Zgodba s srečnim koncem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Vrsto let sem z zaprtimi očmi hodila mimo sreče, ki je ležala ob poti.

Urška pravi, da si je zmeraj želela nekomu pripadati. Ker je zrasla v družini, kjer sta starša izhajala iz različnih narodov, se ji je bilo, morda tudi zaradi tega, težko prilagajati. V njej je tičala misel, da je ona tista, ki je kriva, če se ljudje jezijo in negodujejo. »Ko sem bila v Lionu, je bilo malo bolje. Tam so ljudje bolj tolerantni, bolj razumevajoči za drugačnosti,« je dejala. Naneslo je tako, da jo je k sodelovanju povabila organizacija, ki je skrbela za dekleta, ki so bila med vojno posiljena. V soočanju z njimi je spoznala, kako so bili njeni lastni problemi in težavice nepomembni.

»Ko sem nekoč sedela ob dekletu, ki se je v visoki nosečnosti nažrla uspavalnih tablet, me je postalo sram zaradi vseh solza, ki sem jih pretočila ob razmišljanjih na moža, njegovo mamo in na obdobje, ko se mi je zdelo, da bom uspela kot dobra in pridna zakonska žena. Tako mlada sem še bila, pa sem že mislila, da sem v življenju doživela vse, kar je bilo doživeti. Lahko trdim, da človek šele ob resničnem soočenju z neko osebno tragedijo začne razmišljati, da ni vse tako hudo, kot je videti na prvi pogled. Takrat sem sklenila, da se bom vzela v roke, da bom začela živeti tako, kot si želim in da bom vse tiste, ki so mi dopovedovali, da tega nisem vredna, porinila v skrajni del podzavesti,« je nadaljevala svojo pripoved.

Vmes sva se za nekaj trenutkov odpočili v koči na Blegošu. Potem je želela oditi še do vrha, kajti domov je nameravala odnesti cel kup posnetkov Poljanske doline, ki ji je bila že od nekdaj zelo všeč. Rekla je, da tiste meglice, ki pokrivajo vasi v dolini, strašno pomirjajoče delujejo na njeno dušo. Usoda je svoje niti spletla po svoje. Nekoč, bil je zoprn jesenski dan, so jo že navsezgodaj vrgli iz postelje. Ne vemo, kaj naj naredimo z dvojčkoma, ki jih je Sanija pustila v zavetišču in potem izginila neznano kam, so ji rekli, kot da bi Urška lahko le z zamahom roke rešila vse njihove težave.

Ne da bi razmišljala, se je ponudila, da jih ona vzame k sebi, za nedoločen čas, toliko, da Sanija pride nazaj. Posvojitev ne pride v poštev, so jo podučili. Vendar Urška v tistem trenutku ni razmišljala o tem. Ko je vzela v roke fantka, ki sta bila vsa preplašena, lačna in umazana, jo je preplavila neka milina, ki ji ni vedela imena. Vse črne misli, ki so ji kdajkoli poprej švigale po glavi, so izginile, pred seboj je imela le misel, da bo nekomu koristna, pa čeprav za kratek čas. Prijateljice so ji pomagale urediti začasno otroško sobo, od vsepovsod so ji pripeljale opremo, da je proti večeru istega dne otroka že lahko namestila vsakega v svojo posteljo.

Za Sanijo je poizvedovala tudi lionska policija, toda zdelo se je, kot bi se udrla v tla. »Zame so uredili neko posebno obliko reje v kombinaciji s skrbništvom. Procedura, da sem dobila ustrezne papirje, je bila zelo dolga, predvsem zato, ker sem se želela vrniti v domovino. Podpisati sem morala številne listine, da bom ostala za vse kontakte ustreznih služb dosegljiva domala 24 ur na dan,« doda med smehom. Življenje se ji je čez noč spremenilo. Postala je koristna, zaželena in srečna. Nikogar od svojih bližnjih ni obvestila o koraku, ki ga je naredila. Bila je prepričana, da bi jo vsi imeli za noro.

»Odkrito povem, da se nisem nikoli, niti za trenutek bala, da bo Sanija, morda, že jutri potrkala na moja vrata in zahtevala otroka nazaj. Pričakovala sem jo kot dobrodošlega gosta. Žal se to niti do danes, ko sta fanta zakoračila v dvanajsto leto, ni zgodilo. Obema sem povedala, da nisem njuna prava mama, vesta, kaj se je zgodilo, ko sta bila spočeta, vendar sta vsa grozodejstva, ki so bila s tem povezana, sprejela razumno in brez večjih problemov.«