Nepozabljena Zelenica

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Lep dan je kar klical na smuči. Z dopusti so vedno težave in verjetno še bodo, ampak za sneg se točno ve, kdaj je na voljo za smučarijo in kdaj ne, zato je treba izkoristiti sleherni dan, pravijo.

Poln navdušenja sem brez premisleka krenil proti Cerkljam in Krvavcu. Pozabljen spomin zaradi predolge krvavške absistence mi je prebil pod kapo že takoj po Dvoru, ko mi je prijazen redar pokazal stop in smer na prosto parkirno mesto. Na vprašanje, ali lahko grem do gondole, je dejal, da ne, če grem smučat, in da da, če ne grem smučat. Ker sem imel namen izkoristiti smučarski dan, sem bil prisiljen parkirati avto in počakati avtobus, ki me bo pripeljal do vrste pred gondolo. To bi mogoče še storil, če bi bil mlajši in če bi ne bil osnovno smučarsko izobražen. Zakaj bi silil v gnečo, če pa je na Gorenjskem še toliko lepih smučišč, do katerih ni treba z avtobusom in z gnečo do vstopnice. Ob preklopu na slabo voljo se mi je prižgala žarnica, ki je osvetlila ime: Zelenica! Sem že čisto pozabil nanjo. Smučišče, na katerem sem pustil skoraj vse zimske počitnice. Zelenica! Ko sem se je spomnil, so bile gume mojega avtomobila že usmerjene proti Tržiču in Ljubelju.

Že sama pot skozi Podljubelj mi je prebudila metuljčke v želodcu. Kako je možno, da sem pozabil na Zelenico? Na parkirišču pod smučiščem je zdaj ogromno vzorno spluženo parkirišče. Pet avtomobilov je bilo na njem zasajenih in moj je bil šesti. Če je vsak avto pripeljal maksimalno dovoljeno število smučarjev na svojih sedeži, se bomo težko srečali pred okencem za karte oziroma za smučarske vozovnice. Samo nekaj stopnic smučarja loči do smučišča. Tistega dne ni bilo nikjer nikogar. Še snega je bilo malo, zato niso vse vlečnice obratovale. Moje navdušenje je bilo kompletno, ko mi je blagajnik zaračunal polovico manj, kot stane vozovnica iz razloga, ker ne delajo vse naprave. Pošteno in nič kaj gorenjsko. No, tudi naprave so bolj za asocialne smučarje, saj smučišče vsebuje dve enosedežnici in tri vlečnice. Ena od njih je sicer za otroke, ki pa morajo biti že kar dobri smučarji, da jih upamo starši spustiti same na enosedežnico, s katero lahko sploh pride do otroškega smučišča, ki je na vrhu Zelenice. In vrh Zelenice je kar 1704 metre nad morjem. Smučarska infrastruktura je vzdrževana in zdi se mi, da tudi varna, kar pa je najpomembnejše, je to, da je teren pravi raj za karvanje ali kako se že točno reče novemu načinu smučanja. Ravno prave strmine in ravno prave širine in če še vidimo, da nikjer ni gneče, potem nastopijo ure čistega smučarskega užitka. Priznam, da se mi je kar smejalo, ko sem se spuščal in ko mi ni bilo treba paziti, kdo in kdaj me bo zbil, ali na koga bom sam naletel. Kako sem lahko pozabil na Zelenico? Sem se še enkrat vprašal. Potem sem se samemu sebi zarežal, ko sem to mojo avanturo primerjal z nedolgo nazaj doživeto vulkanizersko avanturo. V vrsti za menjavo gum sem pri najbolj znanem kranjskem vulkanizerju čakal eno uro, ker se je le-ta cedila dvesto metrov nazaj od delavnice. Potem ko mi je zmanjkalo časa za čakanje, sem na poti domov srečal še eno, manj znano vulkanizersko delavnico, ki je imela nič avtomobilov vrste. In sem se vprašal po razlogu? Nisem ga našel, razen v tem, da je tisti prvi najbolj znan. Če primerjam to s pozabljeno Zelenico in Krvavcem, na katerem smučam vedno po isti progi, pridem do samo enega razloga, zakaj je na Krvavcu bolje. Na Krvavcu obstaja večja možnost, da kdo prepozna mojo novo smučarsko opremo. In nič drugega? Prav nič, ker infrastruktura je na obeh precej šepajoča v primerjavi z nam tako drago avstrijsko-italijansko, francosko-švicarsko navezo. Seveda se mi je nasmehnilo ob tej primeri ali komparaciji, kot se temu reče, če se.

In potem sem na Zelenici srečal še gamsa. Bil je osamljen še bolj kot jaz, a mi ni pokazal zaupanja, saj je zbežal, še preden mi je uspelo odpakirati fotoaparat. In potem sem srečal še dva turna smučarja, ki uporabljata Zelenico za izhodišče na nekatere prekrasne turno-smučarske terene ... Edino, kar sem tisti dan pogrešal tam zgoraj, je bilo sonce. Potem pa sem se spomnil, da imam s sabo očala z rumenimi stekelci, tako da sem si ga ustvaril umetno. Bila je popolna popoldanska smuka. Res mi je lepo opisovati, kako srečen sem bil, da sem spet obiskal Zelenico.