V treh letih osvojil tri najvišje gore

Tomaž Rotar se je v treh letih povzpel na tri najvišje gore na svetu. Predlani na Mount Everest (8848 m n. m.), lani na K2 (8611 m n. m.) in maja letos še na Kančendzengo (8586 m n. m.). S tem je postavil slovenski hitrostni rekord v osvajanju osemtisočakov. Dosežek je še toliko osupljivejši, če vemo, da Rotar ni profesionalni alpinist, temveč predan in uspešen zobozdravnik. Star je 47 let, je poročen (žena je zdravnica) in oče dveh hčerk. Z družino živi v Lescah.

Predlani Mount Everest, lani K2, letos Kančendzenga. V čem je bil letošnji vzpon drugačen, poseben?

K2 je gora z zvenečim imenom, vzbuja strah in spoštovanje, navdihnila je pisce mnogih knjig, ki vsaka po svoje gradi svoj mit. In mite je vedno težko podreti. Kanče kot tiha sestra na čisto drugem koncu pozabljene Himalaje čaka v senci, čeprav so nekoč mislili, da je to najvišja gora na svetu. Pristop do gore je popolnoma drugačen kot v Pakistanu, moker, gozdnat, krasijo ga ogromni rododendroni, ljudje, sicer nepismeni, živijo kot pred nekaj sto leti, nasmejani in dobrosrčni. Ciklon Fani, ki je ravno v času našega trekinga treščil v sosednji Bangladeš in preselil milijon ljudi, je poskrbel, da se do baznega tabora nismo nikoli posušili, pijavke so nas bile zelo vesele in nisem še videl živali, ki se lahko tako zelo in hitro zredi na račun svojega gostitelja. Gora je ogromna, prelepa in le nekaj deset metrov nižja od K2. Vršni del je skoraj popolnoma skalnat in tehnično zahtevnejši od K2. Kanče je od vseh treh do sedaj najbolj pokazala zobe ...

Bi lahko rekli, da imate z vsakim vzponom več izkušenj in je morda zato lažje? Ali je prav zato, ker veste, kaj vas čaka, vsakič težje?

Izkušnje so najpomembnejša oprema na visokih gorah. Ko zmanjka izkušenj, ostane le še sreča. In tudi te se nikoli ne branim.

Posebnost tokratne odprave je bila tudi v tem, da je bila ekipa pretežno ženska. Se takšna ekipa zelo razlikuje od moške?

Na Kanče so bile vse alpinistke zelo profesionalne, brezkompromisne, izredno dobro telesno in duševno pripravljene, kar je bila razlika od popolnoma moške indijske odprave. Mislim, da so sposobne boljše koncentracije kot moški. Domotožja dejansko niso imele ali pa ga le niso pokazale. Na zajtrku so bile vedno ob točno določeni uri, kar ni lastnost moških članov ekipe. Stopnja osebne higiene je pri ženskah na zavidljivo višjem nivoju.

Vsaka takšna odprava je verjetno povezana z veliko pripravami, terja veliko časa, tudi stroškov ...

Himalaja je ogromna, težko dostopna, cest je malo in so slabe, največkrat zaprte zaradi plazov, poplav ... Zaradi aklimatizacije so vzponi počasni, človek mora preživeti v bazi nekaj tednov, da telo zmore živeti pri tako nizkem zračnem tlaku. Vse to potegne za sabo ogromen logističen zalogaj, ki ga posameznik ni sposoben izpeljati, zato pomagajo agencije, ki priskrbijo nosače, šotore, hrano, kisik, medicinsko opremo, tovorne živali, helikopterje, dovoljenja, telekomunikacije, sončne celice … Tudi tako imenovani solo vzponi so na isti način podprti s strani agencij, le da se alpinist na vrh povzpne sam. Tudi podpora 'klasičnih' oziroma nekomercialnih odprav je preskrbljena s strani istih lokalnih agencij, zato bo potrebno še nekaj govora okrog definicije 'odprav'. Moje odprave na tri najvišje vrhove so trajale od sedem do osem tednov. Cena vseh treh skupaj je znašala približno 70 tisoč evrov.

Lahko poveste: zakaj? Ste eden najboljših zobozdravnikov, imate lepo družino, nimate večjih finančnih težav. Kaj vas žene?

Odprava pomeni neke vrste beg iz vsakdana in veliko avanturo. Vsi si želimo avantur, vendar mnogi nimajo poguma, da bi jih začeli, ker je življenje v vsakdanu domačega zavetja preveč udobno. A v resnici gre le za vprašanje odrekanja prestižu, ki ga imamo doma. V mislih bi vsak plezal na Everest, le poskusiti je težko. Vsak bi prepotoval svileno cesto ali obiskal Veliki koralni greben, ko pa je potrebna izbira med novim avtomobilom ali plačilom agencije, se po navadi odločimo za avtomobil, ki ga 'nujno' potrebujemo. Avantura nič ne stane, plačamo le varnost na avanturi. Cena pa je sorazmerna tveganju ... Himalaja je avantura vseh avantur, vendar je tudi drugje po svetu mogoče najti zavetja nebeškega miru in kraje, ki nudijo nepozabno avanturo.

Po vrnitvi ste v svojem blogu napisali čudovit zapis, posvečen ženski, ki pogumu daje ime, to je vaši ženi, ki, kot pišete, zna napovedati vreme, zdravi bolezni prek SMS-ov, skrbi za dom in posel in hčerki, ko vas vaš egoizem žene više in dlje. Bi lahko rekli, da je prav spoznanje o pomenu brezpogojne ljubezni, ki jo dajeta žena in družina, eno glavnih spoznanj, ki ste jih prinesli z osemtisočakov?

Brezpogojne ljubezni ni. Imam pa srečo, da me žena razume in podpira pri mojih odločitvah. Vendar ima vse svojo ceno, razlika je v tem, da jo v ljubezni z veseljem plačaš.

Do kam? Je življenje res le pot na vrh, četudi se tam konča?

Alpinisti v napadu egoizma včasih življenje preveč poistovetimo z vzponom na vrh in preveč zanemarimo tveganja, ki jih vzpon prinaša. Na dolgih odpravah življenje postane drugačno, nelagodno, polno odrekanj, včasih trpljenja, žalosti, obupa. Ko vrh postaja vse bližji, ko postanejo vremenske napovedi boljše, ko verjetnost za uspeh postane velika, se vsa preživeta agonija aklimatizacij, zmrzovanja v bazi in socialne osame spremeni v en sam cilj: priti na vrh, ne glede na posledice. Pri tem pa pozabimo na vse, kar je sicer v življenju pomembno, in postanemo egoisti brez primere. Človek mora zbrati veliko več moči, da prekine vzpon, kot pa da pripleza na sam vrh.

Bi lahko opisali, česa so vas naučili vaši osemtisočaki?

Da moramo vse življenje iskati lepoto in ljubezen. Da ne smemo pričakovati, da nas nikoli ne bo strah, ampak moramo razviti metode za obvladovanje strahu. Da si moramo dopovedati, da je življenje minljivo in da so trenutki na tem planetu privilegij, ki ga ne smemo zamuditi. Da je naš obstoj nepomemben za okolico, v kateri bivamo, in da smo pogrešljivi. Da moramo zaslužek vlagati v avanture in duhovne dobrine. Da le avanture ustvarijo spomine in spomini dajo vrednost življenju ...

In kaj sledi? Vas že kliče Lotse?

Nikoli ne razmišljam o tako oddaljeni prihodnosti.