Kar je res, je res

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 9. februar 2010 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Za tiste, ki so morda pozabili ali kako drugače spregledali že napisano in v zvezi z zadnjim odstavkom prejšnjega nadaljevanja, želim, da bi ne prišlo do morebitnega nesporazuma ali celo zamere, ponoviti pomembno resnico. Prva serija kemoterapije, ki sem jo prejela, je »prijela« neverjetno hitro in učinkovito. Z drugo nisem imela tolikšne sreče. Nasprotno. Bolezen se mi je razširila. Vendar. Pomagalo ni niti dvainštiridesetdnevno stradanje, če tako rečem, (saj v resnici sploh nisem stradala). V mojem primeru pač ni pomagalo. Ne eno ne drugo. Kar je res, je res. Res je pa tudi to, da me zaradi bolezni niti podnevi niti ponoči ne tlači mora. Da me, skratka, ne grabi panika ali še kaj hujšega.

In prav zaradi tega mojega odnosa do bolezni, ki je v večini primerov bojda smrtna, pišem ta dnevnik. In ne za lastno promocijo, kot mi nekateri očitajo. Pišem ga v globok premislek in za korajžo (vsaj upam) vsem, ki so na podobnem, kot sem sama; ali, Bog ne daj, bodo na podobnem nekoč v prihodnje. Število obolelih za rakom namreč hitro narašča. Žal.

Zato vsem rakovim bolnikom svetujem: poiščite odgovore na svoja vprašanja; nihče drug vam jih namreč ne more ponuditi na pladnju. Šele ko boste našli prave odgovore, se boste lahko z boleznijo spopadli sami. In verjamem, da zelo učinkovito.

Kako je že rekel Kosobrin? Aha: »Za vsako bolezen rož'ca ras'e.« In to je enkrat ena. V to sem sveto prepričana. Če ne rož'ca, pa kaj drugega. Recimo, iz medicinske zakladnice.

Veste, kaj me vedno znova zabava? Pogledi znancev in tudi sosedov, v katerih ni mogoče prezreti začudenja, da se še zmeraj srečujemo. In njihovo sočutno vprašanje: Marjeta, kako ste ali kako si? Še nikdar jim nisem odgovorila drugače kot: odlično. Takoj za tem pa pristavila: in kako ste vi? Odgovori so različni.

Žal je tako, da je marsikateri od teh firbcev (da ne boste mislili, da imam s firbcem v mislih kar koli slabega, nimam) že med angelčki. Ne da bi s tem resno računal. Je pač tako, da ni nikomur dano vedeti, kdaj natančno se mu bo to življenje izteklo in kako. Glede na to, da se večina ljudi s smrtjo ne obremenjuje, mi sploh ni logično, zakaj bi se mučila sama.

Hočem reči, živim kot vsi »normalni« ljudje, le da se v nasprotju z večino zavedam svoje minljivosti. Kar je pozitivno, saj skladno s to zavestjo tudi živim. Pomeni, živim tako, da je zame vsako jutro nov začetek; da občudujem, spoštujem in se veselim tako snega kot tudi dežja in sonca; da mi je, skratka, čisto vseeno, kakšno vreme bo jutri, zaradi česar me vremenske napovedi zanimajo toliko kot lanski sneg, se pravi nič, še manj kot nič pa me zanimajo dolgoročne vremenske napovedi. Pravzaprav se mi zdijo naravnost butaste. Tudi zato, ker ne služijo ničemur drugemu kot sprotni atrakciji. (Se nadaljuje.)