Od krajine do erotike

V minulem letu je izšla obsežna monografija o akademskem slikarju Jožetu Megliču (1939 - 2006), ki je hkrati spomin in dokument o umetniku, velikem po njegovih delih in značaju, predvsem pa je vpogled v njegovo bogato dediščino, ki nam jo je mnogo prezgodaj zapustil.

Lani bi akademski slikar Jože Meglič praznoval svojo 70-letnico. Rodil se je leta 1939 in otroška leta preživel v Lomu pod Storžičem. Že v osnovni šoli si je rad krajšal čas z risanjem. Kot se je sam kasneje spominjal, ko je pasel krave na Košuti, kjer ni bilo na voljo papirja, je zgladil skodle, ki jih je izdeloval njegov oče, in risal nanje s svinčnikom. Njegov oče Valentin je bil namreč zelo dober »šinklar«, izdelovalec lesenih skodel, kritino, ki je bila včasih značilna za številne hiše v Lomu in tudi širši okolici, v kateri je bil oče precej znan. Megličevi so živeli v zelo skromni hiši, nekdanji kajži, Jože pa je bil po treh sestrah četrti otrok. Za svojega edinega sina je oče večkrat rekel: »Ta zadn otrok je zmeraj nekaj posebnega. Tudi jest s'm biv, k' s'm biv tazadn. Vesel pa s'm, da je saj tazadn sin.«

Prva njegova sličica je bila objavljena v reviji za otroke Ciciban v šolskem letu 1952/53. Ob koncu četrtega razreda je bil Jože Meglič kot zgleden učenec vpisan v Zlato knjigo Osnovne šole Lom pod Storžičem. Tudi sicer je bil Jože vseh osem let odličen učenec, kar je bilo že skorajda pravilo za otroke iz Loma. Če so jih mestni učenci nekoliko zaničevali kot hribovce, pa so jih učitelji imeli radi in so jih večkrat pred celim razredom pohvalili, da rešujejo čast znanja v razredu. Megličev risarski talent je odkril in ga spodbujal slikar prof. Milan Batista. Jože je kasneje nadaljeval šolanje na kranjski gimnaziji ter na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1964 diplomiral slikarstvo pri prof. Maksimu Sedeju, nato je končal še specialko za oljno slikarstvo. Leta 1967 se je preselil v Trbovlje, kjer je nekaj časa poučeval likovni pouk na osnovni šoli, od septembra 1968 pa do upokojitve leta 2001 pa je služboval kot likovni pedagog na osnovni šoli v Šmartnem pri Litiji, kjer si je ustvaril družino in je od leta 1972 tudi živel.

Megličevo prvo ustvarjalno obdobje je minilo v znamenju figuralnega slikarstva in deloma krajinarstva. Ko se je preselil v Trbovlje, kjer se je takoj začel družiti s tamkajšnjimi likovniki ter se z njimi prizadeval umestiti zasavske pokrajine, zlasti industrijski pejsaž in motive iz revirjev, v slovensko likovno zavest. Velik del sedemdesetih let so bila njegova značilna motivika tovarniška arhitektura, rudniški obrati, cementarna … V Megličevem slikarstvu pa lahko opredelimo še tri likovna obdobja, poleg industrijskega še erotika, krajina in Kapadokija v Turčiji. V obsežnem zapisu, ki ga je za monografijo pripravil dr. Damir Globočnik, med drugim preberemo tudi Megličeve misli: »Nekaj časa sam potem te stvari (industrijsko arhitekturo, op. Globočnik) še nosil v sebi in ponavljal. Sčasoma pa je majčkeno začelo izhlapevati in potem sem presedlal malo bolj na figuro.« V odmaknjenem hladnem svetu fantazijske arhitekture se je pojavil realistično verjetni ženski akt. »… pornografski elementi in hladen beton. Sam se sprašujem: mar naši dehumanizirani zidovi niso neka vrsta pornografije, in ali v pornografski pozi neke ženske figure ni nekaj tragično človeškega? Bom tu našel neko sintezo?« se je spraševal slikar. Našel jo je, saj so bili ženski akti njegovi zvesti likovni spremljevalci v naslednjih tridesetih letih. Kasneje je njegova erotična figuralika prešla v abstraktne erotične pokrajine.

Vseskozi je Meglič ustvarjal tudi krajinske motive, od gorskih pejsažev iz domačega okolja, motivike iz rodnega Tržiča, do pokrajine zasavskih revirjev s Šmartnim pri Litiji v prvem planu. Njegov četrti značilni cikel je Skušnjave Kapadokije. Kot je zapisal dr. Globočnik, je Meglič med turističnim potovanjem v Kapadokijo doživel svojevrsten deja vu. Pred njim so se zvrstili stožci, stolpi, zigurati in druge nenavadne tvorbe, ki so jih v mehkih skalah iz lehnjaka oblikovali denudacija in erozija. Fantazmagorična pokrajina, vsaj na daleč podobna namišljenim pejsažem, ki jih je dotlej slikal sam, je bila spodbuda za nov slikarski ciklus.

Jože Meglič je ustvarjal v različnih slikarskih tehnikah od olja, akrila do risbe s svinčnikom, tušem, flomastrom in do različnih vrst grafike. Več kot trideset let je imel atelje v grajskem stolpu na gradu Bogenšperk, kjer je postavljena tudi stalna razstava njegovih del.

Vdova po njem, Milena Meglič je konec pomladi izdala monografijo o moževem življenju in delu. »Za monografijo sem se odločila zato, ker si jo je Jože zaslužil. Vsak, ki razume pomen te besede, bo vedel zakaj,« je ob izidu dejala Milena Meglič, ki je ob sebi zbrala ekipo sodelavcev, s katerimi je v letu in osmih mesecih opravila veliko delo. Obsežna monografija tako združuje predstavitev in reprodukcije za posamezna obdobja najznačilnejših Megličevih del, strokovno besedilo o njegovem delu, pa tudi zapise njegovih prijateljev in znancev. Milena Meglič skrbi tudi za bogato slikarjevo likovno zapuščino, v kateri je več kot šeststo del v olju in akrilu, poleg tega pa je še mnogo grafik, risb in pastelov.