Sonetje nesreče / Sonette des Unglücks

Darilo ob Prešernovem dnevu, ki je slovenski kulturni praznik: novi prevod pesnikovih Sonetov nesreče v nemščino. Avtor prevoda je nemški literarni zgodovinar in prevajalec Klaus Detlef Olof, posredoval nam ga je prof. Franc Drolc.

Prešernovi Sonetje nesreče po znamenitem prevodu Lili Novyjeve v nemščino iz tridesetih let prejšnjega stoletja prihajajo zdaj pred bralce v prvem resnejšem prevodu izpod peresa dr. Klausa D. Olofa. V Zagrebu živeči hamburški slavist se je s slovenistično temo srečal že v doktorski disertaciji, nato pa se je kot predavatelj na celovški univerzi posvetil prevajanju iz slovenščine in zlasti Prešernu z vso vnemo. Prvi spopad je bil opazen prevod Borovega Srečanja, nato pa vrsta prevodov iz Prešerna. Najprej Gazele v lastni izdaji in Sonetni venec pri celovški Mohorjevi. Prek prevoda Zdravljice v kranjski »Partizanski Zdravljici« je sodelovanje s Kranjem še poglobil. Za nemško verzijo dvojezičnega Prešerna v zbirki Prešernova pot v svet je prevedel Krst pri Savici, za tretjo izdajo pa posebej opazen prevod Neiztrohnjenega srca. Pričujoči prevod Sonetov nesreče nam je poslal za objavo v Snovanjih.

SONETJE NESREČE / SONETTE DES UNGLÜCKS

France Prešeren

Iz sloveščine / Aus dem Slowenischen von Klaus Detlef Olof

I

O, Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov notranjih b' igrača!

Zvesto srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed varoval -- svet Marka.

O Vrba, glücklich trautes Dorf, wo lange

das Vaterhaus mir Liebe zugewendet;

ach, hätt' der Wissensdurst mich nicht verblendet

und fortgelockt, die trügerische Schlange,

 

ich wüsste nicht, wie selbst im Überschwange

des Herzens sie ihr lähmend Gift entsendet,

wie Selbstgewissheit in Verzweiflung endet,

und wär kein Spielball fremdem Schicksalszwange.

 

Ein treues schaffensfrohes Herz zur Seite

als Mitgift ließe meinen Mut erstarken,

millionenfach, wenn ich mein Mädchen freite;

 

und ruhig segelte des Lebens Barke.

Bei Feuersbrunst, bei Hagel auf der Leite

vertraute meinem Nachbarn ich – Sankt Marken.

 

II

 

Popotnik pride v Afrike puščavo,
steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,
nobena luč se skoz oblak ne ukrade,
po mesci hrepeneč se uleže v travo.

 

Nebo odpre se, luna da svečavo;
tam vidi gnezditi strupene gade,
in tam brlog, kjer íma tigra mlade,
vzdigvati vidi leva jezno glavo.

 

Tako mladenča gledati je gnalo
naključje zdanjih dni, dokler napoti
prihodnosti bilo je zagrinjalo.

 

Zvedrila se je noč, zija nasproti
življenja gnus, nadlog in stisk nemalo,
globoko brezno brez vse rešne poti.

 

Ein Wand'rer, in die Ödnis sich begebend,

sieht keinen Pfad im nächtlich finst'ren Brausen,

kein Lichtschein will die schwarzen Wolken zausen,

zu Boden stürzt er, in sein Los ergeben.

 

Da reißt der Himmel auf, im Weben

des Mondlichts sieht er gift'ge Vipern hausen,

den Tiger, seine Jungen voller Grausen,

er sieht den Löwen schon das Haupt erheben.

 

So treibt's den Jüngling, sein Geschick zu wagen,

den Zukunftsvorhang seines Sehnsuchtsstrebens

hinwegzuzieh'n in gegenwärt'gen Tagen.

 

Die Nacht klart auf, entgegen gähnt des Lebens

ergrimmte See aus Überdruss und Plagen,

im Abgrund sucht er jeden Rettungsweg vergebens.

 

III

 

Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,

ko toplo sonce pomladansko seje,
spet ozelenil semtertje bo veje,
naenkrat ne zgubi moči poprešne:

 

al vender zanjga ni pomoči rešne;
ko spet znebi se gojzd snega odeje,
mladik le malo, al nič več ne šteje,
leži tam rop trohljivosti požrešne:

 

tak siromak ti v bran, sovražna sreča!
stoji, ki ga iz visokosti jasne
na tla telebi tvoja moč gromeča;

 

ak hitre ne, je smrti svest počasne,
bolj dan na dan brli življenja sveča,
dokler ji reje zmanjka, in ugasne.

 

Ein Eichbaum liegt gefällt vom Winterwetter;

wohl lässt die Sonne seine Säfte steigen,

die Lebenskraft, die vormals ihm zu eigen,

wirkt weiter noch, und er treibt grüne Blätter;

 

doch kommt die Frühlingssonne nicht als Retter:

Schmilzt endlich aller Schnee im Jahresreigen,

wird er nur letzte schwache Triebe zeigen,

verwesend taugt er kaum für morsche Bretter.

 

So sucht der Mensch zwar standhaft sich zu wehren,

wenn, falsches Glück, ihn deine Schicksalsschläge

aus heit'rem Himmel jäh zu Boden kehren,

 

und ist dem stillen Tod doch längst erlegen,

muss täglich mehr des Lebens Lichts entbehren,

bis gänzlich es erlischt auf allen Wegen.

 

IV

 

Komur je sreče dar bila klofuta,
kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero,
ak bi imel Gigantov rok stotero;
ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.

 

Kjer hodi, mu je s trnjam pot posuta,
kjer si poiše dom, nadlog jezero
nabere se okrog, in v eno mero
s togotnimi valmi na stene buta.

 

Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde revež, ak preiše
vse kraje, kar jih strop pokriva neba;

 

šele v pokoji tihem hladne hiše,
ki pelje vanjo temna pot pogreba;
počije, smrt mu čela pot obriše.

 

Wem das Geschick beschert nur Backenstreiche,

wer so wie ich aus seiner Gunst gefallen,

und hätt' er hundert Mal Gigantenkrallen,

gewänn' er doch kein Gut aus Plutos Reiche.

 

Auf seinen Wegen sprießt nur Dorngesträuche,

sucht er ein Heim, ein Amt, sich zu bestallen,

wird ihm ein Plagenmeer entgegenschwallen

und branden gegen alle Wehr' und Deiche.

 

So jagen Not und Sorgen jeder Sorte

den Ärmsten ohne Ruh, er sucht auf Erden,

vergebens Frieden gleich an welchem Orte,

 

verzweifelnd unter seines Lebens Bürde.

Erst vor des stillen Hauses letzter Pforte

wischt ihm der Tod die Stirn mit milder Würde.

 

V

 

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi.

 

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

 

tje, kamor moč preganjovcov ne seže,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teže,

 

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
de glasni hrup nadlog ga ne predrami.

 

Die Zeit ein Henker, grausam die Kumpane:

Bereue! heißt der nimmermüde Wächter,

Verzweifle!, Leide! seine Kerkersknechte,

Frau Sorge ihrer aller Kurtisane.

 

Komm, milder Tod, lass dich nicht lange mahnen,

sei Schlüssel, Pforte, leih' mir deine Rechte,

geleite mich aus diesen Schmerzensnächten,

der Ketten frei, ans Ende aller Bahnen,

 

wo des Verfolgten harrt ein sich'rer Hafen,

wo der Verfolger Vorsatz muss versagen,

wo ihre Unrechtstaten selbst sich strafen,

 

wo ihm die letzte Bettstatt aufgeschlagen,

wo ewig schläft, wer drein sich legt zum Schlafen,

enthoben aller Last der lauten Plagen.

 

VI

 

Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogu bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!

 

Navadile so butare se pleča,
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koža čez in čez postala,
ne straši več je trnjovka bodeča.

 

Otrpnili so udje mi in sklepi,
in okamnelo je srce preživo,
duha so ukrotili nadlog oklepi;

 

strah zbežal je, z njim upanje goljfivo;
naprej me sreča gladi, ali tepi,
me tnalo najdla boš neobčutljivo.

 

Nein, falsches Glück, ich werde nicht verzagen!

Kein Jammern wird aus meinem Mund ertönen;

ich werde, Lebenskerker, dich verhöhnen

und deine Drangsal dulden ohne Klagen!

 

Die Schultern sind bereit, die Last zu tragen,

den bitteren Pokal zum Mund zu lehnen;

zur Sohle will ich meine Haut gewöhnen,

mag auch dein Stachel noch so drohend ragen,

 

Empfindungskälte soll die Glieder lähmen,

das allzu wilde Herz sich selber binden,

den freien Geist des Dulders Wappnung zähmen,

 

dass Furcht und trügerische Hoffnung schwinden.

Heb' deinen Hammer, falsches Glück, voll Häme,

als tauben Klotz wirst du mich fühllos finden.