Kaj vse je kultura?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. februar 2010 / 06:00

Pred Prešernovim dnevom - slovenskim kulturnim praznikom se sprašujemo, kaj vse je kultura? So to le različne umetnosti ali še kaj drugega? Lepo vedenje, denimo, pa varovanje naravnega okolja in še kaj ...

Predsednik republike dr. Danilo Türk, ki je bil nedavno gost stote Glasove preje, je teden dni prej, 14. januarja, v predsedniški palači v Ljubljani podelil Red za zasluge štirim kulturnikom: dr. Jožetu Strausu, dr. Lojzetu Gostiši, mag. Andreju Košiču in Stojanu Kerblerju. V svojem nagovoru je med drugim dejal: »Slovenski pisatelj, ki je deloval v Združenih državah Amerike, Louis Adamič, je nekoč zapisal, da je kultura največja industrija slovenskega naroda. To je napisal v kulturnem okolju, kjer se pojem industrije razume zelo široko in nikakor ne samo v proizvodnem smislu. Ravno tako se tudi pojem kulture razume zelo široko. Včasih veliko širše od tistega, kar smo v Sloveniji navajeni razumeti kot kulturo. V Sloveniji se kultura vse prepogosto omejuje na določene vrste umetnosti in na določene dosežke umetnosti. Premalokrat pa razmišljamo o kulturi v vsej njeni raznovrstnosti in o vseh oblikah ustvarjalnosti, ki obstajajo na področju kulture na Slovenskem.«

Prvi med odlikovanci, Jože Straus, je specialist za pravno varstvo intelektualne lastnine. Kaj je v tem kulturnega? »Znanost je del kulture. Znanost spada med najžlahtnejše dele kulture. In pravna znanost je del te najžlahtnejše sestavine kulture. Zlasti to velja, kadar pravo daleč preseže normativizem, kadar pravo vstopi na področje spreminjanja družbe, kadar je pravo pot naprej, kadar je pravo strategija spreminjanja in kadar je pravo način, kako novim tehnološkim spoznanjem utreti pot v družbeno stvarnost ter v spreminjanje in izboljšanje sveta. Prof. dr. Jože Straus je svetovno znani pravnik, svetovno znani ustvarjalni mislec, človek, ki je veliko dal pravu intelektualne lastnine in slovenskemu narodu. Po njegovi zaslugi se Slovenci lahko prištevamo med tiste narode, ki imajo ustvarjalne misli na področju intelektualne lastnine. Imamo jih morda celo več, kot bi jih lahko imeli zgolj na podlagi proizvodov naše ustvarjalne inovacije. Verjamemo, da bo njegov prispevek pomagal, da se bomo tudi na tem področju okrepili.«

Kulturnik posebne vrste je tudi Andrej Košič, odlikovan »za velik prispevek na področju ohranjanja in negovanja tradicij slovenskega naroda na področju ljudskega plesa«. »O folklori ni treba razpravljati kot o delu našega kulturnega izročila. To vsi sprejemamo in to vsi poznamo. Tisto, kar mogoče manj razumemo oziroma čemur se mogoče manj posvečamo, pa je globina folklornega izročila. Kdor je imel priložnost nekoliko bolj pogosto videti folklorne nastope, med njimi nastope številnih skupin, ki jih je vodil mag. Košič, lahko pove, da je z izrazom plesa kot prikaza človeške eksistence iz davno minulih časov možno predstaviti življenje veliko bolj polno, kot bi si na prvi pogled lahko predstavljali, ko razmišljamo o plesu. To delo je ustvarjalno, to delo ni samo zapisovanje nečesa, kar je pri roki. To delo je tudi iskanje marsičesa, kar je treba iztrgati pozabi, in marsičesa, kar je treba restavrirati v gibu, kar je torej treba restavrirati v minljivem dejanju. Zato je ta prispevek še posebno velik.« Gospod Košič živi v Naklem, kjer vodi folklorno skupino Društva upokojencev Naklo. Največ pa je delal s folklorno skupino Sava Kranj.

Umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša je bil odlikovan »za velik prispevek pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine«. O njegovem opusu smo v zadnjih letih že večkrat pisali, zlasti o zbirki Iconotehca Valvasoriana, faksimiliranem natisu Valvasorjeve grafične zbirke, ki je eden največjih slovenskih knjižnih projektov sploh. V svojih delih, razstavah in spremljajočih monografijah, je Gostiša poleg Valvasorja visoko povzdignil še dva velika umetnika, arhitekta Jožeta Plečnika in slikarja Franceta Miheliča. Še najbolj umetniški med imenovanimi je fotograf Stojan Kerbler. »Fotografija se pogosto definira kot zamrzovanje časa. Vselej ima to funkcijo, kajti vsaka fotografija je pričevanje o času, v katerem je nastala. Zornih kotov, iz katerih je možno nek določen čas in neko določeno stanje opazovati, pa je zelo veliko. Srečni smo, da imamo med nami nekaj fotografov, ki so znali te zorne kote razviti in predstaviti na tako raznovrsten ter umetniško zanimiv način, da nam bodo za naprej ne samo pričevanje, ampak tudi dokaz ustvarjalnosti fotografije.« Kerbler je pesnik v fotografiji, njegove fotografije so kot pesmi, same sebi namen. Upodabljal je Haloze in Haložane, zlasti t. i. male ljudi, ki so na njegovih slikah »zamrznjeni« v svojem času in povzdignjeni v večnost.

Kot vidimo, se je predsednik republike ob podelitvi izkazal kot človek z velikim občutkom za kulturo in umetnost. »Slovenci smo lahko zadovoljni, da imamo ljudi, ki znajo našo kulturo razvijati na tako raznovrstne načine, tako globoko in tako vplivno, svetovno vplivno. Zato se nam ni treba bati prihodnosti. In če se prihodnosti ne bojimo, potem bo z nami vse dobro.« Gre torej za to, da polje kulture dejansko razširimo. Včasih so nas učili, da se kultura izkazuje tudi v medčloveških odnosih nasploh. V tem, da se pozdravljamo in skušamo biti drug z drugim prijazni. V zadnjem času pa postaja moderno tudi biti prijazen do okolja, v katerem živimo …