Predsedniška preja / Naši prvi možje

Predsedniku Republike Slovenije po ustavi ne pripada skoraj nič dejanske oblasti. Ta manko pa lahko nadomesti s svojim ugledom, moralno avtoriteto in priljubljenostjo - če vse to ima. K sreči, naši in njihovi, so prvi trije predsedniki naše države zmogli prav to: osebno avtoriteto namesto avtoritete oblasti.

Slovenija je parlamentarna republika, dejanska oblast pripada zakonodajni in izvršni veji, državnemu zboru in vladi. Sodna veja oblasti svoje neodvisnosti, ki ji formalno pripada, dejansko še ni potrdila, za svojo veljavo in ugled se bo morala še potruditi. Po svoje je škoda, ker ni tudi Slovenija predsedniška republika (tako kot ZDA, Rusija, Francija …), v kateri bi imel predsednik tudi več dejanske moči in bi z njo preglasil nesoglasja med tremi vejami oblasti. Tako pa se lahko le oglaša in s svojim glasom opozarja na tisto, kar manjka ali gre narobe. Dr. Danilo Türk, sedanji predsednik, in Milan Kučan, »prvi predsednik republike« (kakor ga je posrečeno imenuje sedanji), sta tudi na stoti Glasovi preji »vladala« predvsem z močjo besed, ki smo jim pozorno prisluhnili. Z izbranimi besedami sta obudila tudi spomin na predsednika, ki ga na preji ni bilo, na dr. Janeza Drnovška (1950-2008). Tako sta mu omogočila, da se je med nami v duhu pojavil tudi on. Glasova predsedniška preja je bila tako skoraj popolna.

Predsednik republike je pri nas simbolna figura, ki pooseblja to državo. Državo, ki je naša, nacionalna. V vseh prejšnjih je bilo drugače. Pripadali smo jim, niso pa bile (samo) naše. Tudi vladarji tistih držav so bili drugačni. Niso bili le markantne osebnosti, v rokah so imeli tudi veliko dejansko oblast. Spomnimo se samo nekaterih. Sodili smo v veliko frankovsko kraljestvo, katerega vladar je bil Karel Veliki (742-814) iz dinastije Karolingov, iz njegovega imena naj bi izhajala tudi slovenska beseda kralj. Pa v Sveto rimsko cesarstvo, katerega ustanovitelj je bil cesar Oton I. (912-973), začetnik dinastije Otoningov, njegov sin Oton II. (955-983) pa je, denimo, 26. junija 973 freisinškemu škofu Abrahamu podaril v fevd loko ob sotočju obeh Sor, ki se še danes imenuje Škofja. Eden najbolj mogočnih vladarjev sploh je bil Habsburžan Karel V. (1500-1558), ki se je upravičeno hvalil, da v njegovem imperiju sonce nikoli ne zaide; ni bil le prvi mož avstrijskih in nemških ter nizozemskih in še drugih dežel, bil je tudi španski kralj in s tem vladar na novo osvojene Amerike. Njegov naj bi bil stavek: »Špansko govorim z Bogom, italijansko z ženskami, francosko z moškimi in nemško s svojim konjem.« Slovensko ljudstvo ima še danes v dobrem spominu cesarico Marijo Terezijo (1717-1780), ki je bila tudi naša edina ženska vladarica. V času Ilirskih provinc (1809-13), katerih 200-letnico obhajamo prav v teh letih, nam je vladal sam Napoleon. Med nami še živijo ljudje, rojeni v zadnjih letih vladavine cesarja Franca Jožefa I. (1830-1916), ki je k sreči umrl pred koncem prve velike vojne in mu ni bilo treba v živo gledati razpada njegovega cesarstva. V Kraljevini Jugoslaviji Slovenci nismo bili najbolj zadovoljni, a kralj Aleksander I. Zedinitelj (1888-1934) je bil kljub temu markantni vladar, ob njegovi smrti v marsejskem atentatu je žalovala tudi Banovina Dravska. Med drugo od velikih vojn sta nam po sili razmer vladala tudi Hitler in Mussolini, a smo v narodnoosvobodilnem boju vsiljeno vlado obeh uporniško zavrnili. V tem boju in s hkratno revolucijo je prišel na oblast Josip Broz (1892-1980), bolj znan kot Tito, »poslednji Habsburžan« (A. J. P. Taylor, britanski zgodovinar). Ta je bil naš zadnji »veliki« vladar, pa naj si o njem kdor koli misli kar koli. »Tito je človeku lahko všeč ali pa ne. Nekaterim ni. Dvajseto stoletje je človeku lahko všeč ali pa ne. Nekaterim ni. Toda skupaj sodita, ta človek in to stoletje.« (Tako ga je označil brigadir Fitzroy McLean, vodja britanske misije pri vrhovnem štabu.) Maršalovi nasledniki, ki so skušali vladati v 80. letih, te naloge niso zmogli in so državo privedli do razpada v državljanski vojni.

Posebno vprašanje je, kakšna je bila v času obeh Jugoslavij vloga slovenskih politikov. Velika, a ne suverena. Bili so nekakšni vladarjevi namestniki v Banovini Dravski oziroma v Republiki Sloveniji. V pripisu k zapisu o 3. Glasovi preji (9. decembra 1988), ki je bila prva z Milanom Kučanom, tedaj še predsednikom Zveze komunistov Slovenije, sem z nekoliko ironije izpostavil dejstvo, da so se priimki skoraj vseh najvidnejših slovenskih politikov v Jugoslaviji začenjali na K: Krek, Korošec, Kulovec, Krek Miha (klerikalna veja) ter Kardelj, Kidrič, Kraigher (Boris in Sergej), Kučan (komunistična dinastija). Milan Kučan, prvi predsednik naše republike, je tako nekakšna vezna osebnost, dejansko simbolizira kontinuiteto (tudi v pozitivnem smislu). Ni nam nadomestil Tita, niso nam ga vsilili drugi, trikrat zapored smo ga za svojega predsednika izvolili sami na demokratičnih volitvah. Slovenci smo v minulem stoletju trikrat množično žalovali ob smrti »tujih« vladarjev: cesarja Franca Jožefa, kralja Aleksandra in predsednika Tita. Iskreno žalovanje ob smrti predsednika Drnovška pa je pokazalo, da smo preboleli izgubo ključne figure »očeta naroda« in da lahko shajamo tudi s predsednikom republike, čeprav je ta le simbolni nadomestek nekdanjih »ta pravih« vladarjev. Včasih bi bilo dobro, če bi predsednik z žezlom udaril po mizi, kadar se v državi različne oblasti preveč prepirajo in jo tako hromijo. A te moči nima, žezla tudi ne. Vlada z besedo in zgledi. Da so ti cenjeni, se je pokazalo tudi na stoti Glasovi preji.