Podnebne težave
Pred dnevi nam je v poznih nočnih urah po TV celi dve uri razlagal in pripovedoval sam Al Gore. Kaj nam grozi v že kar bližnji prihodnosti, če ne bomo nekaterih zadev korenito spremenili. Verjetno ima v vsem prav. Sem pa pričakoval, da bo vsaj z eno ali dvema besedama omenil več kot tri tisoč reaktivcev, ki so vsako sekundo v zraku in lepo mirno polagajo svoje odpadke, tako imenovane »saje« po planetu Zemlji, po hribih in dolinah, morjih in rekah, gozdovih, kmetijskih površinah, planinah in ledenikih. Vsem enakomerno. Sam Bog ve, koliko je že prekritega in koliko še prihaja iz desetkilometrskih višin, kjer imajo letala svojo pot.Davna želja človeka, da bi lahko poletel kot ptič, se bogatejšim že uresničuje. Veselo se prevažajo po zraku. Briga jih za rajo spodaj, ki se že po malem duši s temi sajami. Strokovnjaki bi lahko izračunali, kdaj bo nastopila kritična točka, ko ne bo več možna vrnitev na normalno dihanje in stopili bomo na pot izumrtja.
Kot ljubiteljski čebelar z nekaj panji že trideset let opazujem spremembe v okolici čebelnjaka in širše. Pred čebelnjakom je velik travnik, ki je bil nekoč poln rož. Čebele so lepo nabirale cvetni prah, ki je bil vseh barv. Ko je kmet kosil, ko se je seno sušilo, je omamno dišalo.
Danes pa je slika drugačna. Rož ni več, diši nič več, seno je posuto z nečim sivkastim in se zelo drobi. Kmet pa verjetno trikrat na leto kosi in travo brez rož takoj zavije v bale za zimsko hrano svojim živalim, ki jih goji predvsem za mesarje. Mesar je verjetno postal vegetarijanec, da mirne vesti prodaja to meso, ki ni več meso, temveč stare ladijske vrvi, ki jih moramo mi potrošniki razpletati in kar nas pelje v vegetarijanstvo. Kje je dobra goveja juhica? Kje je kuhana govedina s hrenom? In tako dalje in naprej.
Znani veterinar in čebelar mi je dejal, da imajo krave najraje rože. To pove vse. Cvetni prah je torej prvi na udaru – najprej iz zraka (saje), potem pa še škropljenje. Iz mesta pride kmetijski pospeševalec, naroči, kateri strup je primeren za dodatno uničenje rož. Kmet pa ne vedoč škropi za vsak primer še enkrat, da se bo bolje prijelo. Podobno se obnaša alkoholik, ki za vsak primer popije še kozarec ali dva čez mero, da bo ja držalo.
Vemo, da se po planetu neprestano plazi na milijone avtomobilov. Strokovnjaki bi z lahkoto »povezali« vse izpušne cevi v velikanski vulkan in izračunali njegovo velikost. Rezultati bi bili zanimivi.
Zdaj pa še malo za šalo, ali celo za res; vsi ti avtomobili imajo motorje z notranjim izgorevanjem, kar pomeni, da vsak vozi s seboj manjšo ali večjo peč, na kateri bi si lahko spekel jajca na oko ali skuhal kavico oz. čaj. Kam gre vsa ta toplotna energija?
Na začetku prejšnjega stoletja je župan New Yorka, ko so sprejeli motor z notranjim izgorevanjem, namesto Teslove zamisli, vzkliknil: »Končno nas je Bog rešil pijanih voznikov in pijanih konj.«
Medtem pa tudi Einsteinova izjava o čebelah in človeku – pa če jo je izrekel ali ne – ni kar tako.
Pavel Oman