Grošljev Everest

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. januar 2010 / 06:00

»Mogočen človeški stroj je zagrizel v nepreplezani zahodni greben Everesta. Iz dneva v dan se je dvigala najvišje dosežena točka na gori. Kilometri varovalnih vrvi so bili napeti v njegove prepadne vesine. Višinski tabori so vznikali drug za drugim. Enka na višini 6000 metrov, dvojka na 6800 metrih, tabor tri 7200 metrov visoko, štirica na 7500 metrih. Moštvo, razdeljeno v več delovnih navez, se je ves čas vrtelo v neustavljivem krogu. Ena skupina je skušala prodreti čim višje, druga za njo je čakala, da jo zamenja, spet tretja se je izčrpana vračala na počitek v bazo, naslednja pa odhajala navzgor novemu poskusu naproti. Vsi smo delali, vsi počivali in se vsi tudi aklimatizirali ter se skušali kar najbolje pripraviti na priložnost, ki se nam bo morda ponudila ob koncu – naskok na vrh. Moštvo je bilo ogromno, a gora močnejša. Z viharji, višino, močnimi vetrovi, s težavnim terenom in z nizkimi temperaturami je začela desetkati to izvrstno ekipo. V njej so bili vsi, ki so takrat v našem alpinizmu kaj veljali. Vse manj je bilo tistih, ki so še zmogli delo na gori, treba pa je bilo vse više in s tem v vse trše razmere. Koliko neuresničenih upov in sanj je veter razpihal po poledenelem skalovju gore! Štirideset dni je že trajalo obleganje, bližala se je sredina maja. Najkasneje v dveh tednih bo moralo priti do odločitve. Konec maja se začenja monsunsko deževje in takrat se bo treba z gore nepreklicno umakniti. Ob vsej predanosti cilju je bilo jasno, da bomo v ključnih trenutkih potrebovali tudi nekaj sreče. Nam jo bo Sagarmata – Boginja mati Zemlje – naklonila ali ne? Tega odgovora ni vedel nihče izmed nas.«

Odgovor je prišel kmalu: 13. maja 1979 je Boginja mati Zemlje na svoj vrh spustila Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja, dva dni pozneje pa še Staneta Belaka - Šraufa, Stipeta Božića in šerpo Ang Phuja. V prvi navezi, ki je skušala priti na vrh, sta bila pred imenovanimi Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj. Dosegla sta vršni greben, potem pa sta morala zaradi težav s kisikom in omrzlin sestopiti. Viki Grošelj pa je trideset let po prvem jugoslovanskem ter slovenskem in hrvaškem vzponu na najvišjo goro sveta napisal čudovito knjigo o njej in o tistih, ki so jo v teh letih osvajali. Naslovil jo je preprosto: Everest, v podnaslovu pa dodal: Sanje in resničnost. Grošljev Everest je res dobra in lepa knjiga. Ne samo, da se lepo bere, z branjem se lahko tudi tisti, ki sicer le sanjamo o gori in dolinah pod njo in ne bomo njene resničnosti nikoli doživeli, v oboje vsaj nekoliko vživimo. Hkrati je ta knjiga bleščeč dokaz, da je vrhunski alpinizem eno tistih področjih človeških prizadevanj, na katerem smo Slovenci nesporno v svetovnem vrhu. To nam priznava tudi globalni prvak tega početja, legendarni Tirolec Reinhold Messner. V svoji knjigi Velike stene (2000) je zapisal: »Med dvaintridesetimi največjimi dosežki v himalajskih stenah od leta 1970 naprej jih največ, kar osem, pripisujem Slovencem …«

V knjigo je ob slovenski spretno vpletena tudi pretresljiva zgodba šerpe Ang Phuja in njegovih treh žensk (in sina Mingma): nesojene žene Ang Chuteen, hčerke Jangcen in vnukinje Ang Phuti. Zanimalo me je, kako je v tej knjigi opisana njegova smrt ob sestopu z vrha gore. Grošelj jo povzame po pričevanju Šraufa, ki je bil zraven. »Nepazljivo postavljen korak, trenutek sprostitve, kdo bi vedel. Ang Phu pade na hrbet in že drsi mimo Čite (Borut Bergant) po pobočju. Nasmeh na obrazu otrpne v bliskovitem preobratu. Čita ga še skuša ujeti. Že je nekaj metrov pod nami, na hrbtu in z dvignjenimi rokami in nogami drsi vse hitreje. Hočem zatuliti: Ang Phu, cepin! Pa samo buljim v telo, ki pridobiva hitrost. Že je dvajset metrov pod nami. Tedaj ga zasuče in cepin se mu izmuzne iz zanke na roki. Gledamo dol kot uročeni. Ničesar ne moremo ukreniti …« Preseneča pasivnost padajočega: »Prijatelj kot blisk leti v globino in niti z gibom se ne skuša zaustaviti … Hip nato je pobočje pod nami prazno.« Pasivna drža Ang Phuja, več kot očitna, ko je drsel v globino, po svoje potrjuje domnevo, da je na ta način naredil samomor oziroma da je kot veren budist na ta način hotel ostati v naročju gore Boginje. »S sedla Lho La so šli fantje pod severni ozebnik, da bi našli kakšno sled za Ang Phujem. Okoli velike ledeniške razpoke, v katero ga je vrglo po dva tisoč metrov globokem padcu, so našli nekaj njegovih stvari, ki so bile raztresene naokrog. Spustili so jih v razpoko in čeznje posuli malo snega. Pogreb je bil tako končan.« Vez naših alpinistov z njim pa se ni nikoli pretrgala. Nasprotno: stkali so novo in močno vez z njegovimi tremi ženskami in sinom. Boginja mati Zemlje jo blagoslavlja.