Dediščina z nekoliko rivalstva

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 20. julij 2011 / 06:00

Letošnji Čipkarski dnevi, največja etnografska prireditev v občini Železniki, so bili v nedeljo zaključeni z velikim sprevodom in tekmovanjem.

Železniki – »Veseli nas, da ročno klekljano čipko tako domačini kot številni obiskovalci sprejemajo kot dediščino, ki je tudi prepoznaven znak Slovenije. Hkrati s prireditvijo opozarjamo, da imamo v Železnikih nekoliko posebno čipko,« o pomenu že 49. ponovitve prireditve pravi Blaž Kuhar, predsednik Turističnega društva Železniki.

Večdnevno dogajanje je osredotočeno na čipko, poleg pa organizatorji dodajajo tudi športne in zabavne dogodke, letošnja dodatna rdeča nit je bil tudi spomin na velikega Ivana Groharja. V njegovo čast so razstavljali slovenski umetniki, v nedeljo pa tudi slikali po ulicah Železnikov. Organizatorji so na ogled postavili tudi več razstav čipk in fotografij, nedeljsko dogajanje pa so tradicionalno odprli s klekljarskim sprevodom s konjeniki, pihalnim orkestrom in mažoretkami ter klekljarskim tekmovanjem.

»Klekljali bomo Čipko dežele Kranjske, kar pomeni široki ris z ribicami in rogljički, kar imenujemo tudi školjka,« je tik pred tekmovanjem povedala vodja Marica Albreht. Tokrat so za vzorec, ki ga je klekljalo 19 tekmovalk iz Železnikov, Žirov, Idrije, Ljubljane, Logatca in Šebreja, uporabili sto let staro čipko. Albrehtova je menila, da starejšim klekljaricam tak vzorec ne bi smel delati težav.

In tudi ni. Anica Uršič iz Idrije, ki kleklja že 57 let, je navihano povedala, da so si lani s kolegicami prišle ogledat teren, letos pa so se odločile za tekmovanje: »S seboj smo prinesle bule, saj želimo sodelovati, ker gre za našo dediščino, ki si jo moramo deliti.« Tekmovala je tudi železnikarska mojstrica klekljanja Marica Soklič, ki se je klekljanja naučila pri šestih letih: »Takrat smo vse punce obiskovale čipkarsko šolo in se avtomatično naučile. Šele z upokojitvijo pa sem znova sedla za punkel  in si vzela več časa za ta hobi.« Meni tudi, da je čipka danes bolj spoštovana, kot je bila včasih.

Če bi vprašali še kako žirovsko klekljarico, bi nam povedala, da ob klekljanju sede za povšter, vsi našteti izrazi pa pomenijo isto – blazino, na kateri klekljarice ustvarjajo čipke. Tako kot imena pa so nekoliko različne tudi tehnike klekljanja, zato je med idrijskimi na eni ter železnikarskimi in žirovskimi klekljaricami na drugi strani tudi nekoliko rivalstva. Skupno vsem pa je, da so se s čipkarstvom pred stoletjem in več začeli ukvarjati zaradi dodatnega zaslužka.

Uršičeva tudi danes pravi, da kleklja zaradi priboljška, saj je pokojnina po dolgoletnem delu v tekstilni dejavnosti majhna, s pomočjo čipk pa lažje preživi. Sokličeva, ki je, mimogrede, kar trikrat slavila na tekmovanju v Idriji, železnikarskega pa se je udeležila že vsaj dvajsetkrat, pa po drugi strani kleklja za hobi in s čipkami osrečuje svoje domače. Tako je tudi letošnje tekmovanje imelo nekoliko tekmovalnega naboja, pri katerem pa, tako Rezka Pintar, ki je tudi prijela za kleklne, pravi, da je bolj kot znanje pomembna hitrost.

Poleg klekljaric pa se je tekmovanja udeležilo tudi 22 učenk in učencev iz Čipkarske šole Železniki. Med njimi sta bila tudi dva fanta, mi pa smo o razlogih za klekljanje vprašali fanta, ki mu je na majici pisali Just do it (le naredi to). »Sem v petem letniku klekljarske šole, saj gre za lepo obrt in dediščino,« je povedal Anže Prezelj in dodal, da klekljata tudi babica in teta, na vprašanje, ali obvlada izdelovanje čipk, pa odgovoril s prepričljivim: »Mhm.«

Fantov v šoli ni veliko, zato pa je bil z njim tudi prijatelj Blaž, ki je dodal, da sta včasih tudi boljša od punc. Rezultati niso najpomembnejši, bolj je ohranjanje dediščine, kar ročno klekljana čipka zagotovo je. Tudi zato v turističnem društvu že snujejo petdesete Čipkarske dni, ki bodo po napovedih predsednika Kuharja mednarodni.