Moja cerkvena poroka

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 6. januar 2010 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Zadnjič sem svojo cerkveno poroko omenila samo tako mimogrede. Tokrat naj dodam nekaj podrobnosti.

Kaj naj rečem? Generalno vzeto, je bila poroka, kljub najinim zrelim letom, lepa. Ah. Nobene potrebe ni, da skoparim z besedami. Pravzaprav je bila moja cerkvena poroka z Andrejem mladostno romantična; nepričakovano, še manj načrtovano.

Tudi zato, ker sva se z Andrejem za poroko odločila tako rekoč na vrat na nos, mi za priprave ni ostalo dobesedno nič časa. (Kar lahko, predvidevam, najbolj v srž razumejo samo ženske.) Pri svojih dvajsetih sem sanjala prav o nečem podobnem, le da brez vnukov ob strani. Ha, ha, ha, vnuk Luka me je ob poročni koračnici spremil do oltarja, vnukinja Julija je nosila vlečko, po opravljeni ceremoniji pa je Lukovo dekle Karin, ki sicer študira solo petje, s kora in ob spremljavi orgel zapela večno zeleno Dan ljubezni. Pa še to. Moja poročna priča je na obred povabila neko igralko s celjskega gledališča, ki je pred obredom s prižnice recitirala odlomek iz Svetega pisma o Jeruzalemskih ženskah. Oh, bilo je takoooo ganljivo.

Naj povem, da je Andrej, bom rekla, zadržan moški. V tem njegovem osebnostnem slogu ni, kajpada, niti v sanjah pričakoval, da si bom za poroko nataknila dolgo poročno obleko, ki se bo vlekla še približno dva metra za mojim in Lukovim poročnim korakom, za poudarjeno romantiko pa sem si glavo okitila še s pajčolanom. A sem se odločila prav za to. Je pa res, da sem odločitev o svojem poročnem kostumu sprejela komaj kaj več kot štiriindvajset ur pred samim dogodkom. Kar bi se, navsezadnje, lahko razumelo tudi tako, da z Andrejem o tem sploh ni bilo časa govoriti.

Kakor koli že, za svojo cerkveno poroko sem se oblekla v črno-belo-zlato poročno obleko z dolgo, bogato nagubano vlečko, v obleko, ki je brez kančka sramu puščala ramena povsem gola, glavo pa sem si okitila z diskretnim pajčolanom. In, samovšečno ali ne, bila sem preprosto lepa.

Je pa res, da sem imela veliko srečo, če se nekoliko pošalim, da sem se sploh imela s kom poročiti. Se pravi, da ni Andreja, ko sem prinesla izposojeno poročno obleko domov (obleko mi je kot poročno darilo posodila Andrejeva nečakinja, ki se s temi stvarmi ukvarja poklicno), zadela kap. Nad mojo poročno romantiko je bil tako zgrožen, da mi je obljubil, da ga z menoj v tej obleki ne bo videl noben sosed niti nobena soseda niti noben drug naključni očividec. Čeprav sem njegovi tako rekoč grožnji verjela, se nisem dala motiti. Se bo že sprijaznil, sem si mislila.

In se je. Ne le sprijaznil. Ko sva se z Lukom v skladu s poročno koračnico pomikala po cerkveni ladji proti oltarju, je Andrej, čakajoč pred njim, od ponosa domala omedlel. (Se nadaljuje.)