Đurovih trideset tisoč kilometrov

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / sreda, 30. december 2009 / 06:00

Zadnji torek v letu sem namenil članu kolesarske sekcije Glasovega športnega društva, ki je bil, kilometrsko gledano, med vsemi nami najbolj priden.

Đuro Čulibrk je v letošnjem letu prekolesaril okroglih trideset tisoč kilometrov! Če te kilometre delimo z tristopetinšestdesetimi dnevi v letu, to znese 82 kilometrov in 191 metrov na dan ... Prav vsak dan v letu, celo leto. Potem vsakič pomislim na tiste deževne, prehladne in za kolo nevozne dneve? Potem pomislim, da če en dan ne gre na kolo, mora naslednji dan prekolesariti 165 kilometrov! Čeprav sem ljubitelj kolesarstva, bi težko dojel, da je to razumljivo početje. Če se srečate z Đurom, po kratkem pogovoru spoznate, da se mu je splačalo prekolesariti prav vsak kilometer posebej. Splačalo? Ne v smislu financ, še zdaleč ne. Sogovorniku postane jasno, da je to njegovo življenje - ali kot alpinistični ekstremisti radi pravijo: To je način življenja. Đurov način življenja ali njegov vsakdan je sestavljen iz dopoldanskega in popoldanskega kolesarjenja. Ob dolgih poletnih dnevih ali prekratkih zimskih na urnik vrine še plavanje in smučarski tek. Občasno ga lahko zasačite tudi med sprehodom z ženo Anico, ki se je že zdavnaj privadila na življenje "profesionalca", kot ga včasih zbadljivo pokličemo mi, ki bi radi na sezono prekolesarili vsaj polovičko njegovih kilometrov, ki je spet taka cifra, ki jo komaj dosežejo kolesarji iz tekmovalnih mladinskih vrst. Če se pa pogovarjate s kolesarjem, ki si kruh služi z obračanjem pedal in sedenjem na kolesarskem sedežu, bodo vsi priznali, da je za vrhunsko tekmovanje 25 tisoč kilometrov več kot preveč, da o trideset tisoč redkokdo upa govoriti, kaj šele doživeti jih. Đuro pravi, da ne zganja ekstremizma, ampak naliva svojo dušo s kolesom in kolesarjenjem, da preprosto uživa v tem, tako kot kak drug penzionist v pohodih, planinstvu, teku, plavanju, šahiranju, kartanju, slikanju ... Kolesarjenje je Đurov hobi, ki je nadomestil nogomet in košarko, njegovi veliki športni ljubezni iz mladosti. Kolesarstvo ga je prijelo hitro in ga, kot pravi, nikoli ne bo spustilo, dokler bo zdrav. Kolo ga je spravilo v življenjski promet po težki bolezni pred leti, ko se je znašel na križišču, katerega kažipot je bolj kazal pod zemljo kot pa na cesto. Temu se še zdaj ne smeji, saj spoštuje premagano bolezen in drugo priložnost. Vsakdo si zasluži še eno priložnost, večkrat pravi, in on jo izkorišča prav vsak dan posebej.

Đuro je letnik 1942. V letu 2005 je prekolesaril osemnajst tisoč kilometrov. Naslednje leto je prekolesaril dvajset tisoč. Leta 2007 je leto zaključil z 22 tisoč kilometri. Lansko leto je kilometrino povečal kar za pet tisoč in sezono zaključil z 28 tisoč kilometri in letos je njegov rekord trideset tisoč. Zdaj pravi, da se bo vrnil nazaj v kolesarska leta, ko je prekolesaril tam do deset tisoč kilometrov. Prizna in se hkrati smehlja, da ga kolo pelje že v obsedenost, to je pa stanje, ki ga ne bo priznal. Prekolesaril je vse, kar je z užitkom želel prekolesariti. Njegova najljubša tura iz Kranja pelje mimo prijatelja Bojana Udoviča v Prebačevem, ki je že nekaj let njegov sponzor za kolesa. Vsako leto mu Bojan Udovič s svojim podjetjem U Sistem podari kolo in izvaja servis. Vedeti moramo, da je servisa, glede na število prevoženih kilometrov, prav tako veliko, zato Bojan Udovič pravi, da je Đuro "testni" kolesar za njegova kolesa. Seveda to pravi v hecu, ker je Đuro predvsem zaradi kolesa postal njegov prijatelj, ki ga ne ceni samo zaradi kolesarstva, ampak tudi zaradi njegovega načina življenja in poguma, ki ga je zbral po težki bolezni. Od Bojana se Đuro odpelje naprej do Zbilj in potem se tam na križišču odloči za turo skozi Mavčiče ali skozi Vodice nazaj. Ta dva kroga sta njegov poligon, na katerem bolj uživa kot na katerikoli drugi cesti.

Đuro s svojimi hčerami in ženo uživa življenje "profesionalnega" upokojenca in športnika. Njegova volja in optimizem sta vsem nam za zgled. Njegov šarm in dobra volja sta lahko za zgled vsem, ki so imeli kako grenko življenjsko izkušnjo in se niso znašli, in za vsakogar, ki misli, da se z upokojitvijo življenje končuje. Ne, ne razumite napak! Za zadovoljstvo ni treba prekolesariti trideset tisoč kilometrov, dovolj bo ena desetina tega in stoodstotna volja, kot jo ima Đuro Čulibrk.