Odziv na članek Iskanje naše izgubljenosti

V uvodu bi najprej rada poudarila, da sem knjigo Iskanje izgubljenega fanta prebrala na mah. V knjigi sem se v trenutku sočutno vživela v usodo dečka Seana in sledila zgodbi, ki je z izjemno rahločutnostjo odkrivala globino njegove osebnosti. Z vsakim novim prebranim poglavjem sem bila sama bolj vpeta v svet in doživljanje fanta. Knjiga mi je dala možnost, da sem se poistovetila z usodo in razmišljanjem Daše ter njeno neustavljivo željo, in boj za fanta doživljala zelo osebno. Kljub temu pa med nama z Dašo obstaja bistvena razlika; sama sem vzgojiteljica v stanovanjski skupini vzgojnega zavoda torej predstavnica institucije. Vsak dan se srečujem z usodami otrok, ki so tako ali drugače prikrajšani v svojem življenju. Otroci, ki jih zunanji svet zaradi njihove drugačnosti ali izražanja svojih stisk na družbi nesprejemljiv način, zavrača.

Moram priznati, da mi je odstavek v članku Iskanje naše izgubljenosti, v katerem se avtorici članka poraja vprašanje, zakaj smo uradne institucije splošno nezainteresirane za pogovor o aktualnih temah in problemih, zdi rahlo provokativen in celo nekorekten. Tudi zato, ker odebeljene črke najprej opozorijo ravno na ta odstavek. Če bi vedela, da se bo predstavitev odvijala v neposredni bližini stanovanjske skupine, v kateri delam, bi se je zelo verjetno udeležila. Tako kot sem se udeležila prve, težko pričakovane predstavitve,ki je bila v založbi, ki je knjigo izdala. Poleg prisotnosti vzgojiteljic iz stanovanjske skupine sta bila kot sogovornika povabljena tudi Staša Sitar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Kranj, in Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Zanimiva debata in različni pomisleki, ki so se porajali in o katerih je bilo govora, so sledili smeri, da je odprtost in kritična drža, ki jo zavzema pisateljica, dobrodošla, da pa je na drugi strani potrebno priznati trud strokovnjakom, ki se vsak dan znova borijo za usode otrok ter se trudijo otrokom in mladostnikom omogočiti boljše življenje v njihovi prihodnosti. Na tem mestu se mi zdi pomembno poudariti dejstvo, ki ga je izpostavila pisateljica, in sicer, da je v knjigi močno prisotna fantazija, ki glede na realnost pretirano oriše situacijo v obstoječih zavodih.

 

Mislim, da je velik problem v tem, da se institucije, kot so stanovanjske skupine in mladinski domovi ter vzgojni zavodi, nikakor ne morejo znebiti ožigosanosti, ki jih spremlja že vrsto let. Ne glede na to, da v teh ustanovah bivajo otroci in mladostniki, ki potrebujejo našo pomoč, so s strani ožje in širše okolice pogosto napadeni in nesprejeti. Pretepači, kriminalci, objestneži, so besede, ki jih vedno znova zaznamujejo. Redko kdo bi si brez pomisleka želel imeti stanovanjsko skupino ali vzgojni zavod v svoji bližini. In tudi malo kdo vidi v teh otrocih njihove žalostne usode in to, da so v samem bistvu dobri. A prav tem ljudem - torej vsem nam, gre sporočilo, da je treba otroke in mladostnike videti v tej luči in se boriti za njihove usode. Žalostno pri tem je, da je takih ljudi, ki o teh stvareh razmišljamo, bodisi po profesionalni poti, ali povsem prostovoljni, zelo malo. Prav tako se malo ljudi vpraša, ali stoji za zidovi morda le navidezne okostenelosti institucij, o kateri spregovori pisateljica, skupina strokovnjakov, ki ne le da jih sprejema kot enakovredne člane družbe, ampak se z vsem znanjem in tudi srcem trudi, da bi jih sprejeli tudi drugi. Konec koncev je to poslanstvo, ki ga opravljamo vzgojitelji v teh ustanovah.

 

S tem kratkim razmišljanjem želim opozoriti predvsem na to, da v vrstah vzgojiteljev, socialnih pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in drugih predstavnikov institucij stojimo ljudje, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z mladimi, ki so jih življenjske okoliščine potisnile povsem na rob, in smo svojo profesionalno pot namenili prav njim. Ker si zaslužijo novo priložnost.

 

Jasna Petrovec,

univ. dipl. soc. ped.,

zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / četrtek, 23. december 2010 / 07:00

Veliko priznanje Luku Špiku

Veslašla zveza Slovenije je na Bledu podelila priznanja najboljšim.

Objavljeno na isti dan


Radovljica / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Občina pomaga staršem ob rojstvu otroka

Radovljica - Starši s stalnim prebivališčem v radovljiški občini lahko ob rojstvu otroka uveljavljajo občinsko denarno pomoč, ki od junijske uveljavitve novega pravilnika znaša 1...

GG Plus / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Pogled z motorja

Doživljanje prostora in časa, pa tudi vremena je z motorja čisto nekaj drugega kot z udobnega sedeža v avtomobilu. Je bolj neposredno, daje občutek večje svobode in neodvisnosti, motorist in tudi njeg...

GG Plus / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Sedmica: V šolo po izobrazbo

Za slovensko politično resničnost je simptomatično, da vsaka oblast pusti v izobraževalnem sistemu svoj pečat. Znotraj konteksta je še zlasti na udaru osnovnošolski sistem, v katerem je domal...

Kultura / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Poklon umetniški keramiki

V ateljeju zakoncev Nika in Barbe Štembergar Zupan v Vogljah je potekala 2. mednarodna kolonija umetniške keramike.

Kultura / četrtek, 12. julij 2007 / 07:00

Razigrana godala

Glasbo dveh violin, viole in violončela so predstavili Jelena Ždrale, Matjaž Sekne, Klemen Bračko in Klemen Hvala, kot posebna gostja večera pa je v vlogi vokalne solistke nastopila še Neža Trobec Ter...