Gospodar ali varuh

Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah v Köbenhavnu se mi zdi kot veliko zborovanje plemenskih vračev z vsega sveta. Zbrali so se, da bi skušali s skupnimi molitvami, zagovori in daritvami vplivati na vreme. Čeprav je dobro in pri vseh ljudstvih pregovorno znano dejstvo, da je vreme ena tistih reči, na katere človek ne more kaj dosti vplivati; še na vsakdanje vreme ne, kaj šele na podnebje. Vreme in njegov podnebni kontekst že od nekdaj bolj v božjih kot v človeških rokah. Ko je Bog ustvaril moškega in žensko, ju je blagoslovil in jima rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28) Grešni človek, ki se ni zmeraj ravnal po Božji besedi, je navedeno ubogal do zadnje črke: namnožil se je in napolnil zemljo, si jo podvrgel in ji gospodoval. Posebno učinkovito je to gospostvo postalo v drugi polovici drugega tisočletja, ko se je izpolnjevanje starega judovskega naročila oprlo na novo evropsko znanost in tehnologijo. Proti koncu tisočletja pa se je narava takemu načinu ravnanja z njo uprla in svoje nasprotovanje izkazala v ekološki krizi.

Zdaj smo vsi na tem, da se moramo za hip ustaviti ali vsaj zmanjšati tempo podrejanja in gospodovanja in se vprašati, kako naprej. Podnebne vrače, ki zborujejo v danski prestolnici in tudi vse druge, ki o vsem tem nič ne vedo in slej ko prej ravnajo do okolja nemarno, kaže opozoriti, da je tudi iztočnica za spremenjeno ravnanje v Svetem pismu. Zapisano je namreč: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1 Mz 2,15) Ampak to je bilo, še preden je človek grešil, ko je bil še v raju. Ko je bil iz njega izgnan, se je moral ravnati po prvotnem naročilu; če je hotel preživeti, si je moral vse živo in neživo podrejati in mu gospodovati.

Je torej prvi in zadnji krivec za podnebne spremembe Bog sam? Saj je on naročil, kar naj se zgodi in tudi sicer je vse v njegovih rokah. Sodeč po njegovih lastnih besedah, je imel takrat, ko je ustvarjal ta svet, dober namen. Človek ga je poslušal, vzel stvari v svoje roke in zdaj žanjemo, kar smo sejali. Če kaj ne gre tako, kot bi hoteli, pa se obrnemo na plemenske vrače, naj pri Bogu in bogovih posredujejo, da bo boljše ali vsaj slabše ne. A bojim se, da po 18. decembru 2009, ko se bo zborovanje v Köbenhavnu sklenilo in bo nanj prišel celo vrhovni vrač Obama, ne bo na tem svetu nič drugače. Sledili bodo božični in novoletni prazniki, najlepši v letu, drugo leto bo pa vse še bolj tako, kot je že zadnja leta bilo: nepredvidljivo. Kot vreme.

No, da mi ne bo kdo očital, da razmišljam fatalistično, kot da se ne da nič narediti. Sprememba našega odnosa do okolja je vrednota sama po sebi. Najprej se mora zgoditi v glavah, v mnogih se je že, več je takih, v katerih se še ni. Te bi bilo treba v to prisiliti, ker so tako ali tako pripravljeni ubogati le na ta način. Vrnitev od etike gospodovanja k etiki varovanja je zgodovinski projekt, morda bo eden glavnih naporov prve polovice 21. stoletja. Ker nam je vsem dobro znano, da pri ljudeh ne gre le zlepa, ampak jih je treba pritisniti zgrda, tudi ukrepi, sprejeti na svetovni ravni ter s politično in finančno podporo največjih držav, ne bodo odveč. Poskusiti je vsekakor treba. Me prav zanima – tako kot me zanima vreme – ali bo kaj iz teh naporov? Časov, v katerih bi se izkazalo, da je bilo vse zaman in da gre vse navzdol, v katastrofo globalnih razsežnosti, ko naj bi živi zavidali mrtvim, pa raje ne bi doživel …