Predbožična tura

Vsako leto pride zadnjo soboto pred božičem. Rezervirana je za tiste, ki imate na zalogi gorsko kolo, in tiste, ki imate raje kolesarsko družbo in lepe kolesarske izlete kot pa primerjavo pulsmetrov in števcev na balanci.

Organizirajo jo pridni Primorci, ki seveda živijo tam, kjer jim kolo tako "nizkemu" datumu navkljub še vedno služi kot prevozno sredstvo. Potemtakem je štart Predbožične ture vedno na Primorskem ali na Krasu, skratka tam, kjer ni snega. Letos bo deveta, tradicionalna, in če me spomin ne vara, sem manjkal samo na dveh. Leta gredo, kolesarska prav tako, a če me danes vprašate, še vedno ne najdem izgovora, zakaj se je ne bi udeležil. Malokdaj se zgodi, da najbolje telesno pripravljenega rekreativca zanima kolesarjenje, ki ni merjeno s štoparicami, čipi, nasprotniki, konkurenco in - jasno - prijatelji. Ta, najboljša telesna pripravljenost, je izdala tudi mene, drugič letos, in to na tretji najpomembnejši kolesarski dan v letu, ko se je delala inventura našega Glasovega športnega društva, ko se je poslušala Brankova harmonika, predsednikov nagovor, Gregova navodila in spodbudne besede direktorice kot seveda predavanje doktorice Ahačičeve o temi, s katero bi si moral vsak ljubitelj zdravega življenja biti na ti. Ko je bil v četrtek zbor tekaške in kolesarske ekipe v avli Gorenjskega glasa, sem doma na postelji ležal ... in čakal na upepelitev. Razumem, da te zbije avtobus, da te ustreli terorist, da padeš z vrha Storžiča ... ampak, da te ubije nekdo neviden, tisti, ki je še pod mikroskopom videti majhen, se pa res ne spodobi. Virus, ta mali patogen, ki se razmnožuje samo v živih organizmih, po nobeni teoriji ne bi smel spadati v moje telo. Le kaj je živega v meni? Res je našel romantično mesto za razplod. Zaradi njegove ljubezenske sle je zdravnica ugotovila virozo, ki kroži po mestu brez omejitev, in nič nenavadnega ni, da se je zaletela tudi vame in v meni raztegnila dek'co, na kateri se mečkajo virusi. Virus in viroza sta vedno na tapeti, ko zdravniki ne vedo, kaj se ti iz ljubega miru zgodi in te za nekaj dni položi med robce, čaje, pomaranče, vedra, keramično školjko, tablete in toplomer. Iz ljubega miru smo bili položeni žena, jaz, sin, le nekajmesečna hči je, kot kaže, tako nabrita, da je niti virusi ne marajo. In tako smo mi trije ležali, nepremično v strahotnih bolečinah, hkrati pa pazili na edinega zdravega, ki pa je še tako majhno, nebogljeno dete, da niti čaja ne zna skuhati, kaj šele doseči prepečenca in novega paketa tablet. Viroza ve, koga položiti in koga ne. Eh, če bi mene spregledala, bi bil jaz od začetka do konca četrtkovega zbora ... že zaradi tega, da se ne nalezem ...

In ob čakanju zadnjih zvonov sem si mislil, da pa ja ne bo virus tisti, ki mi bo preprečil udeležbo na Predbožični turi? Niso me ustavile niti inventure niti nenapovedani najpomembnejši sestanki, okrogli rojstni dnevi, niti novoletna zabava mizarstva Eterovič, pa da bi me tisti, ki se sploh ne vidi. Čista groza!

A glej ga, prestrašene nadloge, kakor je prišla, je tudi odšla, potuhnjeno, zahrbtno in brez slovesa, tako kot brez pozdrava za dobrodošlico. Zdaj čakam soboto. Tu bo verjetno snežilo. Na Primorskem bo pa božično brez snega, a zato s kolesom.