Zeleno, ki te ljubim zeleno

Besedilo: Mali brat, Fotomontaža: Ju Wan
Kategorija: Humor / sobota, 12. december 2009 / 06:00

Resničnost ali nočna mora škofjeloškega župana. Do spoznanja, kaj je v resnici mučilo Igorja Drakslerja, boste prišli le, če boste prebrali spodnji zapis. Začnite s fotografijo, ki je dovolj zgovorna.

Lep sončen dan. Na Mestnem trgu, streljaj od Žigonove hiše in županstva v njej, se je sredi čudovitega parka, »posejanega« z bogatimi krošnjami dreves, zbrala množica ljudi, da pozdravi … »Čak mal, kakšnega parka in dreves na Mestnem trgu,« pomisli škofjeloški župan Igor Draksler. Saj na tem mestu, kolikor se spomnim, vsaj zadnjih dvesto let ni bilo nobenega drevja. Zgoraj višje proti vodnjaku in slaščičarni Homan ne rečem, tam drevesa dajejo prijetno senco penzionistom, ki sedijo na tamkajšnjih klopcah, ne pa tukaj tik pred občino.« Igor je zgrožen, njegove velike oči spremlja nelagodje, kar mu je brati z obraza.

Pustimo prvega moža v občini v njegovih mislih in poglejmo, kaj se dogaja na trgu sredi parka? Ljudje sedijo na stolih, v toplih oblačilih. Očitno je vroče, kljub temu da smo sredi decembra. Godba na pihala, ki po videzu sodeč ni domača škofjeloška, v posebnih slovesnih kostumih igra koračnice. Komu v čast? Na oder pride Tomaž Vrabič, član Združenja civilnih iniciativ, vodja oddelka »Stand up and be tree«, kar bi lahko prevedli z »dvigni se in bodi drevo«: »Drage Škofjeločanke in dragi Škofjeločani, ki ljubite zeleno. Ne bom dolg, saj okolica, v kateri se sedaj nahajate, govori več, kot lahko jaz povem v milijon besedah. Danes smo na Mestnem trgu dobili nov park, nasadili smo drevesa, ki bodo delala senco nam in našim prihodnjim rodovom. Počutite se pisano v zeleni Loki.« Sledil je valček Na lepi modri Sori, nekega Jožefa Štravsa, ki je pred leti dva dni prespal v loškem Transturistu in za ceno sobe napisal ta valček.

Člani združenja, tako imenovani iniciativniki so zbranim delili letake, na katerih so bila zapisana imena dreves, ki so jih nasadili na Mestnem trgu. Poimenovali so jih ljubkovalno, župca, španko, občinka … Ljudje so se veselili, plesali in v senci krošnjatih dreves popivali iz plastičnih kozarcev. Pa poglejmo, kaj je z loškim županom. Je res vse to, kar vidi?

»Aaaaaaaaaaaaa …,« se mu iz dna pljuč izvije krik, ko se ob četrti uri zjutraj zbudi na postelji. Ves premočen, z grozo v očeh. »Ah, saj sem samo sanjal,« si misli, ko njegovo utrujeno telo pade nazaj na posteljo in znova utone v miren spanec.