Med folkloro in floskulami

Ah. Saj ne vem, kaj naj (spet) rečem oziroma ali se sploh splača kaj reči. Vedno ista pesem: slovenska sindikalna elita bolj skrbi za delodajalsko kot delavsko dobro. Takšno je vsaj moje videnje delavske realnosti na tako imenovani sončni strani Alp. Je pa res, da bi bil velik čudež, če bi bilo bistveno drugače, dokler so posamezni vplivni sindikalisti podaljšana roka politične oligarhije in »tajkunskega« kapitala.

Drži. Na trenutke je bilo preteklo soboto v centru slovenske prestolnice bučno kot tik pred izbruhom vulkana. Drži pa tudi, da ves hrup še zdaleč ni bil posledica razjarjenega, vsega hudega naveličanega in do zadnjega centa izžetega delavstva, pač pa zažigalnih oziroma vžigalnih večno zelenih in za podobne priložnosti uporabnih »napevov« starega rokerja Petra Lovšina in njegove Rdeče zastave, povedano po domače. Ja. Ostareli roker že vrsto let ni imel toliko poslušalcev kot minulo soboto na Prešernovem trgu sredi Ljubljane. In kot očividka »delavskega« cirkusa pretehtano pravim, da v bistvu sploh ni šlo za množične demonstracije, zaradi katerih bi se politični in »tajkunski« eliti tresli udobni kanapeji, v katerih so že od transformacije nekoč nadvse čislanega in edino pravilnega samoupravnega socializma v kapitalistični družbeni red, ampak za čisto navadno množično »fešto«. Od katere je – mimogrede – še največ iztržil Peter Lovšin.

Kako drugače, lepo prosim, pa naj človek opredeli vsesplošno veseljačenje s petjem in plesom, ki je ta dan vladalo na ljubljanskem Prešernovem trgu, če ne kot veselica? In dokler bodo sindikalni voditelji uprizarjali delavske demonstracije po vzoru sobotnih (in vseh dosedanjih), toliko časa se bo lahko takšna in drugačna oligarhija mirno sprehajala, recimo, po Krokodiljih otokih.

Poglejmo nekaj najbolj uvelih (beri zgrešenih) cvetk s sobotne množične sindikalne veselice sredi Ljubljane. Nekdo je mahal s transparentom, množica okrog njega pa je vpila: to niso plače, to je miloščina. Bodimo vendar precizni. V svojem notranjem bistvu pomeni miloščina »plačilo« za nedelo, nikakor in nikoli pa za delo. Se pravi, delavci (in drugi zaposleni) dobijo v zameno za svoj vsakdanji napor od lastnika denar, plačo. Vprašanje je le, ali je menjava pravična, enakovredna, poštena? Višina minimalne plače v Sloveniji ni ne pravična, ne enakovredna, še manj poštena.

Vzemimo poštenje kot merilo za potrpežljivost, da ne rečem sprejemljivost najnižje plačanega dela na sončni strani Alp. Če gre slovenskemu gospodarstvu res tako slabo, da za to odgovorni zaposlenim ne morejo dvigniti povprečne plače na raven kolikor toliko solidnega preživetja, potem naj bodo zgled zaposlenim in naj si minimalno plačo izplačujejo toliko časa, dokler se gospodarski trend ne obrne navzgor. Ali pa naj v maniri poštenja in človekove etike z vodilnega položaja kratko malo odstopijo ter svoje delovno mesto prepustijo sposobnim in ustvarjalnim posameznikom z vizijo.

Šolski primer slovenskega »podjetniškega« ali, če hočete, »tajkunskega« poštenja je Mura, ki naj bi jo zdaj, ko je na kolenih, reševala vsa Evropa. Tisti, ki so jo leta in leta in leta molzli, jo bodo odnesli pa brez posledic.

Je pa res, da bo, če bo prišla v Prekmurje rešitev iz Evrope, to lepa priložnost za novo množično »fešto« v Ljubljani. In nenazadnje tudi za Petra Lovšina, nekoliko pozabljenega rokerja komunizma.