Odločil se je in vztraja

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / petek, 4. december 2009 / 06:00

"Ali se nimaš nič rad?" je pred četrt stoletja žirovski zdravnik vprašal alkoholika Petra Jereba in ga pogledal naravnost v oči. To je bil povod, da je prenehal z desetletnim uničevanjem sebe in družine.

Zgodba družine Jereb iz Žirov, oziroma zakoncev Petra in Stanke ter njunih treh otrok, je zgodba o trmi in ljubezni. »Za nekatere je moja izkušnja pozitivna in se bodo nad njo zamislili, za druge je sramotna in nevredna omembe,« pravi Peter Jereb. Za njiju ni, z veseljem sta jo delila z nami, za vse, ki so jima stali ob strani, pa pripravljata praznovanje. Na Miklavževo nedeljo, natanko četrt stoletja po začetku zdravljenja, se bodo zbrali vsi, ki so verjeli v njegovo abstinenco in družinsko srečo.

Začelo se leta 1984. »V desetih letih pitja sem dozorel in padel na tla, bil je čas za nov začetek,« svojo zgodbo začenja Jereb. Pove, da so možgani še delali, saj se je zavedal, da tako ne bo šlo več. Prej tudi liter ruma ni pomenil nič, jutro se je začelo z vsakodnevnim bljuvanjem žolča, pred 'šihtom' je bil obvezen vsaj en, dva ali trije 'ta močni', celo avto je prodal in ga v enem dnevu pognal za alkohol. Naenkrat pa konec. Pri delu mu je stisnilo roko, zato je moral k zdravniku. Dan prej ni pil, da zdravnik ne bi nič posumil. »Šel sem k doktorju Dušanu Sedeju in sestri Minki Primožič. Položil sem roko pred njega, on pa me je le pogledal v oči in vprašal: Ali se nimaš nič rad?« govori Jereb, kot bi se zgodilo včeraj.

To vprašanje ga je predramilo, pogovoril se je z ženo Stanko (njo je takrat v roke vzela tudi tašča) in čeprav sta bili v hladilniku še dve steklenici žganega, se jih ni dotaknil. Po desetih dnevih naj bi bil že pravi. Vitaminske injekcije mu sicer niso povzročale težav, a je po petih dnevih padel v delirij. »Videl je pajke, ovijal se je v električne žice, bal se je, da ga ustrelijo. V spalnici je prevrnil posteljo in mi govoril, da se tu skrivajo njegovi morilci. Odprla sem okno in jih spodila. Na srečo mi je verjel in v mojem objemu zaspal. Nobenemu ga nisem hotela dati,« moževe privide opisuje Stanka.

Naslednji dan je odšel k zdravniku, vendar so ga na pol poti začeli napadati koluti električne žice (ti zato, ker je bil elektrikar). Izvil se jim je skozi živo mejo, vendar ga je privid znova napadel v čakalnici ambulante. Odšel je ven, se kljub mrazu slačil, na parkirišču pa sodelavca prosil, da ga odpelje domov. »Ta pa me je odpeljal do šefa, ki je poklical ženo in rešilca. V njem je bilo znova ogromno pajkov, ki so me napadali, še huje pa je bilo v Kranju, ko sem videl, da rešilec pelje proti Gorenjski, proti Begunjam,« se spominja Peter. Pristal je v bolnišnici, kjer je ostal na opazovanju.

Več mesecev bi moral ostati na strogem oddelku A, vendar se je uprl. »Čeprav sem bil hud revež, saj niti zajtrkovati nisem mogel, nisem želel v zaprti oddelek, skoraj zapor. Zdravnik je poklical ženo in starše, vendar so mu povedali, da bo tako, kot sem se sam odločil,« pove trmasti Žirovec. V Begunjah je želel ostati le toliko, da bi lahko normalno jedel, da se mu je nehala tresti roka. Po dveh tednih mu je uspelo, na skupinske terapije se je potem vračal enkrat do dvakrat na teden, sicer pa se je zdravil doma skupaj z družino.

In vzdržal, čeprav je moral marsikatero požreti, marsikaj pretrpeti. »V službi so me čudno gledali, pri malici naročali rum s čajem, ali pa skrivaj dolivali alkohol,« se spominja ozdravljeni alkoholik. Žena Stanka je bila vedno ob njem, tudi na terapijah, v Alpini so bili zelo razumevajoči. Večkrat sta si ob takšnih priložnostih privoščila tudi izlet, po terapiji pa sta vse še enkrat premlela. Večkrat tudi do jutranjih ur naslednjega dne.

Peter Jereb se zaveda, da sta zaradi njegovega pijančevanja hči in sin veliko pretrpela. Do danes sta se osamosvojila in ga podpirata, enako tudi zet. V času abstinence se jim je rodil še en sin, ki se je očetove preteklosti vedno zavedal in ga tudi opominjal, češ 'te torte ne smeš pojesti; vsebuje alkohol'. Tega se zaveda tudi Peter, saj vse do danes ni pojedel niti bonbona z alkoholom. Ne moti ga, če v njegovi bližini pijejo, ne moti ga kajenje, čeprav sta oba s Stanko to razvado opustila, ve pa, da bo ostal trden in ne bo več pil. In zato se splača praznovati.