Politika me zanima le, ko gre za šport

"Medse so me vabile skoraj vse stranke tako na lokalni kot državni ravni, celo ob prvih evropskih volitvah so se spomnili name. Vendar nikoli nisem šel na nobeno listo, v nobeno stranko aktivno nisem pristopil in zaenkrat tega namena tudi nimam, saj sem prepričan, da ni pomembna stranka, ampak kaj kdo dela. Zato s tem nisem obremenjen, očitno pa so drugi," pravi najboljši slovenski veslač in eden najboljših športnikov v Sloveniji Iztok Čop, ki ga v domači občini Radovljica niso izbrali za častnega občana.

Ob imenu Iztoka Čopa ni treba naštevati, kdo in kaj je. Številne kolajne z največjih veslaških tekmovanj, naslovi svetovnega in olimpijskega prvaka, številna domača in tuja priznanja govorijo o izjemnem športniku pa tudi o človeku, ki v zadnjih letih s svojim znanjem in izkušnjami želi ustvarjati boljše pogoje za razvoj športa v Sloveniji.

Stari ste 37 let, vrhunski športnik ste že več kot dvajset let, eden od očitkov tistih, ki vas niso želeli za častnega občana občine Radovljica, pa je bil, da ste premladi in da ste še aktivni. Pred devetimi leti, ko naj bi vas predlagali prvič, ste bili še mlajši?

»To, da sem bil leta 2000 prvič med kandidati za častnega občana, doslej sploh nisem vedel, to mi je župan prvič pojasnil šele ob sedanjih dogodkih. Takrat me nihče ni niti vprašal, za ta predlog sem nekoč slišal čisto po naključju. Sedaj, ko sem na kandidaturo pristal in ko sem izvedel za razloge, zakaj naj ne bi mogel biti častni občan, pa sem se ob tem lahko le nasmejal. Očitno normalnih vzrokov proti ni bilo in so se potem izmišljevali takšne, kot je starost in podobno. V vrhunskem športu vemo, kdaj si star in verjetno boljših rezultatov, kot sem jih dosegel, ne bom več zmogel. Tudi očitek, da kot še aktiven športnik ne bom imel časa opravljati nalog častnega občana, ni na mestu. Kolikor vem, pretiranega angažmaja ob tem ni, tudi Cene Avguštin se, pri svojih letih, pri tem zagotovo posebej ne angažira. Lahko pa rečem, da v oči bode dejstvo, da stališče, da sem premlad, v Radovljici podpira tudi stranka mladih. Zato, bolj ko razmišljam, kaj je bil razlog, da me niso imenovali za častnega občana, bolj neumno se mi zdi vse skupaj … Razlogi so očitno nekje druge, verjetno Zvone Prezelj in drugi tega ne bodo nikoli priznali, pravega argumenta pa nimajo. Meni bi se zdelo čisto normalno, da bi argumentirano povedali, zakaj so proti in bi tudi javno glasovali proti, ne pa da so se skrivali za tajnim glasovanjem in skupinsko, da ne rečem družbeno, odgovornostjo.«

V zadnjem času, tudi ko so se politiki promovirali ob uspehu nogometašev, je bilo večkrat slišati, da športniki nad tem niste najbolj navdušeni. Kakšno pa je vaše stališče?

»Treba je vedeti, da država v veliki meri zagotavlja funkcioniranje športa. Jaz sicer trdim, da je denarja za šport premalo, predvsem ga je premalo v primerjavi z drugimi področji. Kar se mi zdi najbolj narobe, pa je, da ima šport premajhno avtonomijo. Država naj bi pač poskrbela za sredstva, namenjena športu, nato pa bi morala športna srenja poskrbeti, kako se bo ta denar delil. Mi pa imamo cel kup dejavnikov in ljudi, ki odločajo o tem: od ministrstev, Fundacije za šport, do Olimpijskega komiteja. Tako se ne morem znebiti občutka, da imajo vsi nekakšne vplive, vsak se lahko izgovarja na drugega, vsi so nekako zaščiteni. Mislim, da bi pri tem več avtonomije moral imeti zlasti Olimpijski komite. Šport bi se moral formalno ločiti od politike. Nimam pa nič proti, če se tudi visoki državniki udeležujejo športnih prireditev, vedno so dobrodošli.«

Ob zadnjih dogodkih na občini je bilo slišati, da ste v politiki bolj na levi kot na desni strani. Ste sploh kakorkoli povezani s politiko?

»S politiko sem povezan le toliko, kolikor gre za šport, za položaj športnikov. Če hočemo športniki v družbi imeti položaj, ki si ga zaslužimo, ne moremo mimo države, ne moremo mimo za to odgovornega ministrstva. Seveda pa pri pogovorih s pristojnimi politiki ne gledam na to, kdo je v kateri stranki, na politike ne gledam kot na člane strank, ampak kaj bodo ti ljudje naredili za šport. Čisto vseeno mi je, ali so levi ali desni, ali so rumeni ali rdeči. Lahko povem, da so me tako na lokalni kot državni ravni medse vabile skoraj vse stranke, celo ob prvih evropskih volitvah so se spomnili name. Vendar nikoli nisem šel na nobeno listo, v nobeno stranko aktivno nisem pristopil in zaenkrat tega namena tudi nimam, saj sem prepričan, da ni pomembna stranka, ampak kaj kdo dela. Zato s tem nisem obremenjen, očitno pa so drugi. Moti pa me, da pri nas ne moreš biti nevtralen, saj če nekomu zavrneš povabilo, očitno nisi nevtralen, ampak si med nasprotniki. Takšen občutek sem, zlasti v preteklosti, vedno dobil, ko sem iskal sponzorje, saj so večinoma menili, da sem pri nasprotnikih, v predalčku na napačni strani. V bistvu pa nisem bil v nobenem predalčku. V tistem, kar počnem, sem se dokazal tako doma kot v svetovnem merilu. Smilijo se mi ljudje, ki ne znajo pogledati čez plot, po drugi strani pa me je malo strah, da je to tipično slovensko. Večina v Sloveniji išče povprečne, če si nadpovprečen, je večji problem, kot če si podpovprečen. Če je nekdo prepričan vase, če je prepričan, da dobro dela, potem se ne boji konkurence. Če pa ni prepričan vase, vse poriva proč. Tega pa ne govorim samo za politiko, ampak tudi za druga področja in to me v Sloveniji močno moti.«

Kot predstavnik športnikov ste tudi član IO OKS, veliko časa pa namenite boju za pravice športnikov. V zadnjem času ste dosegli nekaj premikov na bolje?

»Res se je v zadnjem letu začelo premikati na bolje, čeprav se vse, kar smo si zastavili, še ne dogaja tudi v praksi. Naša glavna naloga je sedaj ta, da predvsem z ministrstvom uveljavimo, kar smo dogovorjeni. Če omenim le zaposlovanje športnikov, se mi zdi pomembno, da morajo na ministrstvih upoštevati predloge OKS, ki je krovna športna organizacija. V zadnjih letih je bilo pri tem kar nekaj anarhije. Upam, da se bo tudi vse več aktivnih ali nekdanjih športnikov vključilo v boj za pravice športnikov, saj bo tako še več koristnih idej. Sicer pa mislim, da smo v zadnjem letu, tudi v primerjavi z drugimi državami, precej uspešni zlasti s predlogi o prehodu iz športnega v normalno življenje.«

Tudi Primož Kozmus se je po svoje boril za pravice športnikov, čeprav je bila njegova pot malce drugačna. Kaj mislite o njegovem boju, pa tudi o njegovem zaključku kariere?

»Je pač imel drugačen način. Saj sem tudi jaz včasih kritiziral, vendar zadnja leta, ko sem začel z dogovarjanjem v pisarnah, vidim, da vsega ni moč premakniti z danes na jutri. Predvsem pa skušam, če nekaj ni dobro, ponuditi alternativo. To sem pri Primožu pogrešal. Je pa res, da smo prav zato, ker je Primož izpostavljal probleme, lažje delali tudi mi, lažje smo se pogajali. Glede zaključka njegove kariere pa se mi zdi, da je to njegova osebna odločitev. Morda malo podrobnejšo razlago odločitve dolguje le svojim najzvestejšim navijačem. Vsekakor pa je veliko naredil za slovenski šport.«

Prav letos mineva dvajset let, odkar ste osvojili prvo veliko veslaško zmago, saj sta z Denisom Žvegljem postala mladinska svetovna prvaka. Vztrajati kot vrhunski športnik, ko vmes pridejo tudi krize, pa prav gotovo pomeni, da moraš imeti svoj šport res rad?

»Predvsem mislim, da je treba ves čas iskati nove izzive. Prva leta je vse novo, vse je zanimivo, izzivov je res veliko. Nato, ko pridejo tudi prve krize, pa se začneš spraševati, kako naprej, ali vztrajati ali končati. Dostikrat je bilo težko, sem pa človek, ki nikoli ne odneham, ko je stvar kritična. Ravno ko sem bil najbolj jezen, sem najbolj vztrajno iskal izhod iz situacije in zato sem se v težkih trenutkih vedno znal pobrati. Predvsem pa mislim, da sem vedno trdo delal in to me je držalo pokonci.«

Katero odličje ali priznanje vam doslej največ pomeni?

»Vsako ima svojo ceno, gotovo pa mi največ pomeni priznanje za najboljšo ekipo leta 2005 na svetu. Tisto sezono sva z Lukom na svetovnem prvenstvu na Japonskem osvojila prvo mesto, drugi pa smo bili tudi s četvercem. Da si najboljši med svojimi, je gotovo največ, kar lahko dosežeš.«

V novi sezoni se obeta tekma svetovnega pokala na Bledu, nato svetovno prvenstvo. Je to za vas kot športnika, ki je praktično dosegel vse, še izziv?

»Izziv je zagotovo, še bolj pomembno pa je, da pri veslanju vztrajam predvsem zato, ker rad veslam. Ko enkrat kot športnik prideš do tega, je vse skupaj po eni strani lažje. Po drugi strani pa je tudi težje, saj ko to ugotoviš, je v življenju pomembnega že tudi vse kaj drugega kot zgolj šport. Tako se že nekaj časa ubadam s tem, da je treba nekaj konkretnega zastaviti za eksistenco po končani športni karieri. Mislim, da je zdaj trenutek, ko bo treba v to vložiti več moči. Saj je bilo tudi do sedaj nekaj idej, vendar nekako ni bilo pravega časa in vse je bilo storjeno bolj na pol. Ravno te dni pa začenjam z vodenjem vadbe v Konex centru v Ljubljani in priprave na to mi poberejo veliko časa. Čez zimo se bom tako na novo veslaško sezono pripravljal bolj doma, spomladi pa se bom odločil, kako naprej. Mislim, da bom prihodnje leto še zbral dovolj moči in nastopil na domači tekmi svetovnega pokala, saj je moja želja, da bi vsaj enkrat na Bledu nastopil na res veliki tekmi. Svetovno prvenstvo pa je še leto dni bolj oddaljeno in sklenil sem, da se bom o nadaljevanju športne kariere odločal sezono za sezono.«