Če ne boš priden, te bodo vzeli parkeljni (2)

Rada imam stare običaje. So slika nekega sveta, iz katerega prihajamo.

Tudi proti parkeljnom nimam nič, kot si kdo mogoče predstavlja. Je res, da imam raje Miklavža in angelčke … in tudi kakšen parkelj, ki ne pretirava s svojim strašenjem, lahko pride k nam. Nimam travme iz otroštva in ne bojim se kosmatih živali. Le tega ne maram, da kdo otroke straši. V današnjem času se starši pogosto počutimo nemočne. Vpliv družbenega dogajanja je načel vse stebre družine in počasi načenja tudi zdravo, kmečko pamet, na katero smo včasih vsi stavili. Vse postaja projekt, vsak bi rad bližnjice, nimamo časa, da se sploh vprašamo, kaj želimo. In tako nam otroci mimogrede uidejo skozi trhle meje, ki smo jih postavili bolj zato, ker si želimo miru po vsakodnevnih spopadih. Otroci pa nas želijo imeti, čutiti, se igrati, deliti z nami svoje male svetove, nam pokazati, kaj zmorejo. Na primerne in neprimerne načine iščejo našo pozornost. Ko nam zmanjka besed, ko je ponavljanja preveč, se na koncu oprimemo še groženj. V tem času se ponujajo kar same. Imamo veliko besed, ki so priročne za uporabo in dosego naših vzgojnih ciljev. Z njimi otroke malo izsiljujemo, malo podkupujemo, malo grozimo, skratka jih držimo v šahu. Igrica je zanimiva le za male otroke, ki vse to verjamejo in za katere smo odrasli še avtoriteta. Ampak avtoritete naj bi bili vse leto. Dosežemo pa jo s svojo držo, s pravim načinom sporazumevanja, z doslednostjo, z razumevanjem otrokovega razvoja in njegovih potreb, s postavljanjem meja, s spoštovanjem otroka … Avtoriteta, ki temelji na grožnjah, velja le za čas, ko se otrok boji. Potem se kot podivjan kuža še bolj strga z verige in je vzgoja še težja. Zato si želim, da bi običaj ostal le običaj. Zgodbica o svetem Miklavžu je tako lepa, da je ni treba pokvariti s strašenjem in s parkeljni. Bolj kot pekel je potrebno poudarjati, kako se imamo lahko lepo že sedaj. In bolj kot poslušnost bo otrokom koristila uporaba možganov. To ne bi škodilo niti nam, odraslim …