Pripravljal se bo doma

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Slovenija / sreda, 25. november 2009 / 06:00

Matic Osovnikar je imel po koncu sezone tri tedne počitnic, ki jih je preživel v Ameriki in Mehiki, oktobra pa že začel trenirati za novo sezono. Pozimi ne načrtuje priprav v tujini, saj želi zaključiti študij stomatologije.

Ljubljana – Matic Osovnikar, 29-letni atlet iz Škofje Loke, se na novo sezono pripravlja v dvorani v Spodnji Šiški, kjer sva se pogovarjala o pretekli in prihodnji sezoni.

Kaj so pokazale analize pretekle sezone?

»Ni bilo pravih rezultatov, nikoli pa tega ne skušam spraviti v številke. Sezona je bila slaba, ker je bilo ravno na velikih tekmah najslabše. Zame je sezona uspešna, če napredujem, če dosegam rekorde, ki jih ni bilo, čeprav sem na 100 m tekel 10:04, kar je bil moj najhitrejši tek v življenju, a v premočnem vetru.«

Koliko časa ste si po sezoni vzeli za počitek?

»Po svetovnem prvenstvu sem nastopil še na nekaj mitingih, nato pa sem si vzel tri tedne odmora. Bil sem v Ameriki in v Mehiki. Mislim, da sem se dobro spočil in napolnil baterije. Od začetka oktobra treniram za novo sezono. Do naslednjih tekem je sicer še daleč, a je treba že sedaj dobro trenirati.«

Kako potekajo treningi?

»Sem sredi bazičnega treninga in ravno prihodnjih štirinajst dni bo predvidoma najbolj napornih. Veliko je ponovitev, teka, vaj za moč, poskokov ... Iz dneva v dan si bolj utrujen, ni časa za pravo regeneracijo. Decembra bom nato začel specialne priprave za tekmovanja, kjer se bom bolj posvetil hitrosti.«

Boste tudi letos v priprave vključili Južno Afriko?

»Letos pozimi ne načrtujem priprav v tujini, ker zaključujem študij. Za dvoransko sezono se bom pripravljal kar v domači dvorani. Zelo konkretnih ciljev za ta del sezone nimam. Poskušal bom teči čim hitreje in zraven uživati. V načrtu imam kar dosti tekem. Rad bi nastopil tudi na dvoranskem svetovnem prvenstvu, ki bo v začetku marca v Dohi.«

Kako se motivirati ob izjemnih časih temnopoltih šprinterjev?

»S tem nisem imel nikoli težav. Gledaš nase in se skušaš s svojim rezultatom prebiti čim bolj naprej. Jih je užitek gledati, malce manj užitek pa je z njimi tekmovati, ker so res dobri. Največja razlika je v maksimalni hitrosti, ki se razvije nekje na 50, 60 metrih. Sliši se preprosto, a tudi če veš, da je razlika v tem, ne moreš narediti nič drugega, kot da skušaš svojo hitrost čim bolj povečati. Motivacijo bom iskal tako kot doslej: pri sebi in pri osebnih rekordih.«

Ko sva že ravno pri temnopoltih šprinterjih. Poseben je tudi njihov način priprav na start.

»Vsak se loti teka na način, da se čim bolje počuti. Vsak ima svojo formulo razmišljanja, obnašanja, ki je lahko zelo različna. Zabavno jih je gledati, kako se pripravljajo na start. Jaz imam svoj pristop. Ne skačem preveč okrog startnega bloka, večji poudarek dam na samo koncentracijo, se osredotočim na vse, kar moram na stezi narediti.«

Kako pa je s ciljem: teči na prostem pod desetimi sekundami?

»Še naprej stremim k temu cilju in si zelo želim, da mi uspe, in bom vse usmeril v to. Letos sem enkrat že videl, kako je, teči približno tako hitro, a kot že rečeno, ob preveliki pomoči vetra.«