Ne, nikoli ni prepozno

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 21. november 2009 / 06:00

V nedeljo bodo v Prešernovem gledališču uprizorili drugo premiero letošnje sezone, igro Lep dan za umret avtorja in režiserja Vinka Möderndorferja.

Drama Lep dan za umret, ki je bila na Tednu slovenske drame pred dvema letoma nominirana za nagrado Slavka Gruma, vstaja iz specifičnega duha osemdesetih let. Avtor in režiser Vinko Möderndorfer v njej sooči dve osebi, mamo in hčer. Prva, igra jo Vesna Jevnikar, še vedno živi kot v uporniških najstniških letih, čas se ji je ustavil v času punka, druga, igra jo Vesna Pernarčič Žunić, je odrasla v reji in je pravo mamino nasprotje. Prva je vedno proti že zaradi upora samega, druga je dolgočasna, polna predsodkov in ji je vse brez zveze. Na začetku …

Danes je po dolgem času zunaj res lep dan. Lep za umret. Kako se je vas dotaknil?

Vinko Möderndorfer: »Kot lep dan zunaj. Smo namreč sredi intenzivnih vaj pred nedeljsko premiero.«

Katera od vaju v predstavi igra lik, ki mu je samo še za umret?

Vesna Jevnikar: »Poanta predstave je ravno v tem, da nikoli ni tako hudo v življenju, da bi komu bilo zato treba umret.«

Vinko: »Odnosi med mamo in hčerjo se skozi predstavo razčistijo, ena drugi si marsikaj povesta in na koncu sta nekje na ničli, kar pomeni, da se lahko na novo začnejo. Igra ima optimistični konec. Bolj kot za obračun z nekim obdobjem, v tem primeru punkom, gre v igri za psihološko razčiščevanje med mamo in hčerjo. Kar v življenju naredimo le redko kdaj.«

Aha, torej v igri in predstavi v prvi vrsti ne gre pogled v nek uporniški čas in takratno socialno in družbeno ozračje, v prvi plan ste postavili človeške medosebne odnose?

Vesna J.: »Niti ne gre za to, da bi se zgodba morala nujno dogajati v obdobju punka. Ta je samo del mame, ki je stara toliko, kot je, to pomeni, da je bila v času punka mlada, da je ta ostal v njej in do danes ni spremenila svojega okusa.«

Vinko: »Zakaj sem izbral punk. Ta se mi zdi poslednje gibanje, ki je bilo hkrati tudi družbeno gibanje in je imelo socialni naboj. Gibanje, ki je nekaj zahtevalo od sveta. Poslednji upor. Danes ni ničesar več, glasba se je razpršila na vse strani, poslušamo praktično vse, ni nekega silovitega gibanja, kot je bil punk in pred njim hipiji. To globalnemu kapitalizmu in potrošništvu seveda ustreza, pri tem pa ostaja neka strahotna praznina, na katero se mladostnik ne more nasloniti. Upam, da bomo še kdaj priča kakšnemu takemu uporniškemu gibanju.«

Vinko, vi ste tudi sami kot mladostnik doživljali punk, Vesna Jevnikarjeva, tudi vi ste ga malo še ujeli …

Vesna J.: »Vesna ga je zelo ujela. V Kranju je bil eden prvih koncertov Buldožerjev, Pankrti so začenjali turneje v našem Delavskem domu, spomnimo se, ko je Pero Lovšin slekel hlače na odru … Naokrog smo hodili s »knoflami«, pravzaprav smo bili mešanica hipijev in pankerjev, ker ni bilo denarja, smo odstrigli ovratnik kakšni očetovi srajci, vzeli dedkov telovnik … To je bil za nas en srečen čas, ne glede na to, ali je šlo za upor ali ne. Sem in tja smo bili na kakšnem zaslišanju, ker se je na gimnaziji pojavil prvi grafit A v krogu, ni pa bilo tako represivno, da bi zaradi tega nosili kakršnekoli posledice.«

Koliko vam je to izkustvo pomagalo pri oblikovanju vloge?

Vesna J.: »Mislim, da je, ampak ne na način, da bi to bilo neko predznanje, predvsem sem sprovocirala nekaj, kar je v meni ostalo, čeprav pa spet nikoli nisem bila nek tak res pravi panker. Ravno toliko uporništva pa je bilo v meni, da tudi v predstavi z lahkoto še malo »poskačem« …«

Vi, Vesna Pernarčič, ste pankovske čase nekoliko zamudili, prav tako pa vas ni ujel čas »novodobne mladine« …

Vesna Pernarčič Žunič: »Najbrž sem nekje vmes, lahko bi rekla, da sodim v generacijo, ki ni pripadala nikomur. Mogoče bi lahko še ujela zadnje izdihljaje punka, no moji starši so bili zelo zaščitniški, pa tudi jaz sem bila bolj pridna punca … Nisem se čutila pripadnica neki skupini. Lahko bi rekla, da moja vloga v generacijskem smislu nekako sovpada. No, predvsem gre za odnos mati-hči, tako da je punk le okvir drugim, močnejšim čustvenim zadevam.«

Pa vendarle, kakšna je zgodba?

Vinko: »Zgodba v smislu naracije, da nekdo nekam gre in se nekaj zgodi … niti ne obstaja. V bistvu gre za neka čustvena stanja, ko ti dve osebi, mati in hči razmišljata o preteklosti, vsaka na svoj način, vsaka s svojim značajem in ob tem rešujeta stvari, ki so se jima v življenju zgodile. Zanimivo pa se mi zdi pri tem moje lastno avtorsko spoznanje, da pravzaprav ponavljamo zgodbe svojih staršev. V nekaterih segmentih se ne moremo oddaljiti od njih, včasih delamo celo iste napake, ki so jih naredili naši starši. Igra torej pripoveduje tudi o tem. Nikoli ne živimo samo svojega življenja, ampak vedno tudi življenje svojih staršev.«

Vinko, imate izkušnje tudi z režijo opere. Ne, kaj je lažje, kaj vam je bližje, delati na veliko z igralci, pevci, zborom, orkestrom ali tovrstna komorna igra z dvema igralkama?

Vinko: »Zagotovo mi je bližje intimnejše delo v takih manjših igrah kot pa v operah ali »Shakespearih«, kjer niti ni časa niti potrebe, da bi človek zahajal v neko »čipko«, kar je tu mogoče. Je pa lepo delati tudi večje projekte, ki jih delaš z zamahom.«

Vesna J.: »To pomeni tudi, da morava biti obe igralki uro in pol tako zanimivi in intenzivni v igri, da bo tudi gledalcem zanimivo. Publike ne moreš presenečati in animirati z ničimer drugim, samo najina igra bo držala ljudi gor.«

Vesna P.: »V igri mora biti vse zelo zares. Ni toliko igre, kolikor mora izpasti zares.«

O čem bodo ljudje razmišljali po predstavi?

Vesna P.: »Želim si, da bi ljudje videli, da nikoli, če te še tako boli, če si še tako sprt, če so še tako velike težave, da nikoli ni prepozno za rešitev. Ta vedno pride, slabša ali boljša, samo obupat ne.«

Režiser je izbral tudi muziko …

Vinko: »Glasba bo podložena tudi s sliko. To bodo dokumentarni posnetki in z njimi komadi pozabljenih bandov iz tistega časa. Glasba bo prava, ne bi mogla biti bolj.«