Pesem upora

V ljubljanskem Kinodvoru so pred kratkim predstavili in predpremierno prikazali dokumentarec meseca Pesem upora scenarista in režiserja Andraža Pöschla. Premierno bodo dokumentarec predvajali v torek, 24. novembra, ob 21. uri na 1. programu Televizije Slovenija.

Po nekaj letih pozabe lahko danes pesmi upora slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah … Zdi se, da jih ljudje ne želijo pozabiti. Da jih pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot, ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem drugim, domovina kot poligon za veleplakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo za sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.

Vse tri zbore sta Andraž Pöschl in snemalec Aleš Živec snemala na avtentičnih lokacijah – tam, kjer so nastopali, in tam, kjer imajo vaje. Partizanski pevski zbor ima vaje v prostoru nad ljubljanskim Šentjakobskim gledališčem, Tržaški v objektu v Padričah blizu Opčin, Kombinat pa gostuje v Socialnem centru v ljubljanskem Rogu. Ekipa je želela zbore posneti tudi na nastopih in tam ujeti njihov stik z občinstvom. Odpravili so se na ljubljanske ulice, na Nanos, v tržaško Rižarno, Pivko, obiskali pa so tudi odročno vasico Planina nad Semičem, kjer je bil pred 65 leti ustanovljen Invalidski partizanski pevski zbor. Seveda pa niso mogli prezreti templjev novodobnega življenja, ki dajejo takt, melodijo in smisel današnjemu utripu uporniške pesmi: nakupovalnih centrov, steklenih palač kapitala in vseprisotnih veleplakatov.