Zlo biva le v domišljiji

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Še nekaj življenjske modrosti Martina Kojca, zapisane v njegovem Učbeniku, se mi zdi nujno izpostaviti, preden se lotim analize lastnih napak ali, bolje rečeno, iskanja meni lastne osvoboditve iz primeža rakovih klešč.

»V življenju ne moremo ničesar izsiliti: ali poteka kakšna stvar sama po sebi, ali pa sploh ne poteka.

Prav tako nesmiselno in pogubno je, če hočemo določati življenje drugih proti njihovi volji (želji), pa čeprav še tako dobro mislimo. Zmeraj dosežemo le nasprotno od tega, kar smo nameravali: razočaranje in neuspeh.

Vsakdo mora v svojem življenju hoditi čisto določeno pot, ki mu je vnaprej začrtana. Pri tem ga moramo po najboljši vednosti podpirati, ne pa ovirati.

/…/

Tudi nikoli ne bo nikomur uspelo poboljšati človeka z očitki in obdolžitvami. V takih primerih si samo ustvarjamo sovražnike. Šele razumevanje, ljubezen in uvidevnost naredijo človeka sprejemljivega. Predvsem moramo poskušati človeka razumeti in zato premisliti tudi njegovo stališče. Šele potem bo človek pripravljen poslušati tudi naše mnenje. To pa nam odpre pot, da mu lahko pomagamo z našimi nasveti oziroma s pojasnjevanjem resnice. In še to lahko docela uspe le tedaj, če je ta človek že dosegel duhovno razvojno stopnjo, ko nas lahko razume.

Očitati ali nekomu pripisovati krivdo, pomeni biti razočaran; pričakovali smo nekaj, kar se ni zgodilo, z drugimi besedami, hoteli smo nekaj in s tem sami povzročili, da se to ni moglo zgoditi. Dobro oziroma zaželeno se namreč lahko zgodi samo, če v svoji notranjosti to že povsod vidimo in zato ne poskusimo več izsiliti. Usodi oziroma prihodnosti pustimo torej prosto pot in vse vzamemo takšno, kakršno je in se zgodi.

Tako postane človek ozaveščen in premišljuje: Za prasilo eksistira iz njene vsemogočnosti in vsevednosti samo dobro in zaželeno. Ker pa sem končno tudi sam del prasile, mora tudi zame eksistirati samo dobro in zaželeno. In ker tudi moja okolica obstaja samo iz delov prasile, mora tudi zanjo obstajati samo dobro in zaželeno. Kje pa je potem zlo in nezaželeno: bolezen, neuspeh, nesreča, stiska in obup? Če tako premišljujemo, tega sploh nikjer ni, razen če zaradi svoje nevednosti domnevamo, da je neko zlo ali nekaj nezaželenega še možno.

/…/

Človek se bo rešil vsega zla, slabega in nezaželenega šele tedaj, če bo spoznal, da zlo sploh nikjer ne obstaja.

Ker predstavlja vse vidno le navadno zrcaljenje duhovnega doživljanja, more vse zlo, slabo in nezaželeno obstajati le tako dolgo, dokler ga duhovno priznavamo oziroma dovoljujemo. /…/«

Se pravi, zlo je fikcija, domišljija, to pa rodi strah. Onkraj strahu pa bivajo: ljubezen, vera, upanje.  (Se nadaljuje.)