Romunska šmarnica, raje ne

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 9. november 2009 / 06:00

Hrana fina, domače vino pa daleč od tega

Sibiu na nas deluje blagodejno. Ob sprehajanju po ulicah starega mesta hkrati tudi počivamo. Privoščimo si enega od domačih piv. V vsaki državi, ki jo obiščemo, vedno vztrajamo pri domačih blagovnih znamkah. In okusih seveda. Tokrat smo pokusili Ursus, torej neke vrste medvedje pivo. Poiščemo tudi info turistično točko, kjer je na voljo tudi internet. Potrebno bo namreč vzpostaviti kontakt z našo »ukrajinsko navezo«, Anžetovim sodelavcem Michaelom, ki naj bi nam v Kijevu, kamor bomo prispeli čez dober teden dni, priskrbel kakšno stanovanje po ugodni ceni. Michael nas sprašuje, kdaj bomo prišli in koliko nas je. Odpišemo mu, da smo štirje odrasli in en otrok, da bi v Kijevu prespali trikrat in da bi bili zelo veseli, če poišče kaj do 50 evrov. Kdo ve, ali bo našel kaj tako ugodnega, saj so cene menda precej višje.

Povzpnemo se na cerkveni stolp, ki je v mestih, kjer nimajo kakšnih znamenitosti tipa Eifflov stolp (Pariz), stavba muzeja Guinnes (Dublin) …, ponavadi tudi odlična razgledna točka po mestu. Popoldne smo si ogledali slikovito vas, muzej na prostem (tako imenovani skansen), kjer je v naravnem okolju predstavljena arhitektura iz različnih predelov Romunije. Nič posebnega, zanimiva pa se mi je zdela pristojbina za fotoaparat 2 leja in kamero 10 lejev. Kaj, a se hišice obrabijo, če jih slikaš? Zapeljemo se do restavracije s tipično romunsko hrano. Naročimo različno, Ingrid nekakšno klobasico in fižol, Darja eno mešanico različne hrane, Aljaž nekaj na temo rebrca, jaz pa svinjska jetrca na žaru. Naročimo tudi »kilo« njihovega vina, neke domače šmarnice, od katerega bi lahko bolela glava, če bi nadaljevali. (prihodnjič: V gore?)