Gledanje v oči

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 14. maj 2023 / 16:47

V naši, zahodni kulturi gledanje v oči med pogovorom štejemo za pomemben del komunikacije. Z gledanjem v oči damo osebi pomembnost, pozornost. Na ta način pokažemo iskreno zanimanje in si hkrati gradimo zaupanje in avtoriteto v pogovoru. V nekaterih drugih delih sveta pa gledanje v oči med pogovorom ali na poslovnih sestankih ni zaželeno. Tako je v nekaterih azijskih kulturah, kot so Japonska, Kitajska in Koreja. Dolgotrajno gledanje v oči se tam šteje kot napad na osebo, saj se jemlje kot nespoštljivo obnašanje. Še posebno v komunikaciji med različnima spoloma.

Drugače je v bližnjih odnosih. Tu naj bi bilo manj kulturnih vplivov in več medsebojnega prostora, ki si ga ustvarita dva, ki se imata rada in živita skupaj že več let. V ljubečih odnosih pogled in gledanje v oči poveča občutek povezanosti in poveča se zaupanje med njima. Ko gledam drugo osebo v oči, se avtomatsko poveča ranljivost in to lahko spodbudi mene in drugo osebo v iskreno izmenjavo čutenj. Več pogleda iz oči v oči zmanjša stres in poveča empatijo med nama. V bližnjih odnosih je daljše gledanje v oči zelo svojevrstna izkušnja. Tako zelo svojstvena, da je ni moč opisati z besedami, hkrati tako zelo edinstvena, da bi takšni izkušnji z besedami odvzeli lepoto in globino. Pa vendarle poskusimo ubesediti, česar se ne da opisati prav dobro.

Ta edinstvena izkušnja se zgodi, ko besede utihnejo in jih ni več med nama. Takrat sem tukaj in sedaj v celoti na razpolago samo tebi. Na začetku moramo dati pozornost vzorcu dihanja. Hitro dihanje zmanjšuje mojo koncentracijo, manjša hitrost dihanja poveča zavedanje sebe in hkrati poveča stik z osebo pred mano, ki me gleda v oči. Pravimo, da se vzpostavi neverbalna komunikacija. Iz oči v oči te lažje začutim v tvoji bolečini, brez besed se vzpostavi povezava, brez besed vznikne ranljivost, vzpostavi se povezava, ki si je ne moremo predstavljati, dokler je ne izkusimo. V resnici jaz, ki vzpostavim očesno povezavo in zdržim pogled, postanem le ogledalo za drugo osebo. Takrat človek ne more nikamor pobegniti, gre lahko le k sebi in v meni vidi sebe. Sem le kot zrcalo. Nehamo se izogibati sebi in svoji bolečini, kar delamo tako ali tako vse življenje. Močan stik z očmi vzpostavi zares močno vez med dvema osebama in ustvari se prostor za ples čutenj (strokovno rečemo interpersonalni prostor) – ne gre za razlago čutenj, temveč za čutenje čutenj. Človek dojame, kako močna je žalostna žalost in kako bedno je življenje brez ljubezni. Neverbalna komunikacija dvoje možganov je tako intenzivna, da se prostor ukrivi, svetloba se zgosti in postane bolj temna od teme. Menjavajo se obrazi, spreminjajo oči, prihajajo solze in nasmehi. Vse se menja in spreminja v nekaj novega. Kakšna moč nama je dana!