Življenje je vzela v svoje roke

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. november 2009 / 06:00

"Prvih trideset let je bilo kritičnih, drugih sedemdeset bo najlepših," pravi Simona Šket Sosol, ki je v četrtem letu starosti zbolela za redko obliko raka na bezgavkah. "Skozi leta bojevanja z boleznijo sem se veliko naučila in te izkušnje so me pripeljale do največje zmage - premagala sem raka. Ne govorim o nobeni čudežni ozdravitvi, za to sem morala sama veliko narediti." Simona je danes stara triintrideset let, z družino živi na Bledu. Je polna optimizma in življenjske moči, ki jo deli z rakavimi bolniki.

Prejšnji teden ste imeli pregled na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kakšni so izvidi?

»Izvidi so fantastični.«

Za redko obliko raka na bezgavkah ste zboleli v četrtem letu starosti. Kako se je začelo, kakšni so bili simptomi?

»Takoj po operaciji mandljev so mi močno otekle bezgavke. Postavili so mi diagnozo Hodgkinov limfom (nodularna limfocitna predominanca), kar je zelo redka oblika raka na bezgavkah. Bolezen je počasi napredovala in zaradi povečanih bezgavk začela opozarjati nase z različnimi tegobami, kot so migrenski glavoboli, gastritis, vnetje ušes, izcedek iz dojk … V petem letu sem bila, ko so se začele operacije, številne biopsije in histološke preiskave bezgavk.

Leta 2000 je bolezen izbruhnila v agresivnejši obliki, tedaj so me zdravili tudi s kemoterapijo in obsevanjem. Kmalu po zdravljenju je ginekologinja odkrila velike ciste na jajčnikih, ki povzročajo neplodnost. V bolnišnici so odkrili, da imam endometriozo, kar je lahko stranski učinek kemoterapije. Svetovali so mi, naj čim prej zanosim in ker si nisem predstavljala življenja brez otrok, nisem odlašala. Pri petem mesecu nosečnosti so mi bezgavke tako hudo podivjale, da so mi zdravniki zaradi ogroženosti življenja predlagali splav. O tem nisem hotela nič slišati. Rodila sem zdravo hčerko Aljo, ki je zdaj stara šest let, obiskuje prvi razred in je pravi sonček.«

Kdaj ste bili nazadnje operirani?

»Za seboj imam petnajst operacij, zadnja je bila leta 2004. Žal sem imela v bezgavkah še vedno pozitivne celice in ko so mi konec istega leta predlagali še eno zdravljenje in ker sem dobro vedela, kaj to spet pomeni, se za to nisem odločila. Takrat sem dobila informacijo o 42-dnevnem postenju po metodi Rudolfa Breussa, ki sem jo uspešno preizkusila. Od leta 2004 do danes nisem potrebovala nobenega zdravljenja in nobene operacije več.«

Kako ste se soočili z boleznijo?

»Dolga leta so mi domači nekako uspeli prikrivati pravo diagnozo in je bolezen bolj podoživljala moja mama, ki mi je ves čas stala ob strani. Šele ko so me začeli zdraviti s kemoterapijo, sem odprla oči … Najprej je bil velik šok, potem sem jokala. Zelo hitro pa sem imela za zdravnike pripravljenih kup vprašanj, najbolj me je zanimalo, koliko časa bom še živela. Na to mi niso znali odgovoriti, saj sem zbolela za rakom, ki je izredno redek in še nimajo izkušenj z zdravljenjem; po podatkih sem bila četrta na svetu s to obliko raka na bezgavkah. Zdravnica mi je direktno prevajala iz angleške strokovne literature … Tako sem se podala na neznano pot. Metod zdravljenja je veliko, od konvencionalnih do alternativnih, odločitev in odgovornost za potek zdravljenja pa mora vsak prevzeti zase; naj bo tisto, v katero najbolj verjame in s katero metodo bo tudi lahko najbolj sodeloval. Najpomembnejša pa je želja po življenju, ker nihče ne more namesto tebe ničesar narediti.

Uradne medicine seveda nisem izločila in sem zdravnikom še danes zelo hvaležna za vso oskrbo. Sem pa v teh letih pridobila dovolj znanja, da lahko sama odločam o tem, kaj bodo in kaj ne bodo delali z mano. Najbolj sem bila vesela trenutka, ko sem izvedela za 42-dnevni post po metodi Rudolfa Breussa in sem se o tem pozanimala pri onkologu. Povedal mi je, da s tem nimajo izkušenj, a mi tudi ni prepovedal tega početja.«

Kaj ta post sploh pomeni?

»Če kdo misli, da je postenje zdravljenje, se moti. Zdravniki so tisti, ki zdravijo. Postenje je preventivno delovanje, ker si z njim očistimo organizem in s tem pomagamo telesu, da samo spodbudi in okrepi imunski sistem. Ravno 42 dni pa traja proces obnove tkiv. Ne morem obljubiti, da bo ta metoda delovala pri nekom drugem, lahko samo delim svojo lastno izkušnjo. Postenje ni za vsakogar, še posebej ne za bolnike z rakom, ki so imeli v zadnjih dveh letih kemoterapijo. Niti ne gre za popolni post, saj v času postenja uživamo tekočo hrano (sokove iz biološko pridelane zelenjave in sadja). Obvezno je tudi vsakodnevno klistiranje, ker kri črpa hrano iz tankega črevesja, torej tudi toksine in je zato treba strupe spraviti ven iz organizma. 42-dnevni post lahko naredimo samo enkrat na leto, krajšega, recimo teden dni, pa trikrat do štirikrat na leto. Nekateri se odločajo za post en dan v tednu.«

Kako živite danes?

»Popolnoma spremenjeno. Živim za vsak dan posebej, počnem stvari, ki jih imam rada. Veliko se gibam, uživam v hribih. Tudi moj način dela je temu prilagojen, ker imam svetovanja za onkološke bolnike, pa tudi za tiste, ki se želijo naučiti preventive pred rakom. Z njimi se sprehodim okrog Blejskega jezera in hkrati naredim še nekaj dobrega zase. Izkušnjo s tem, kako živeti zdravo in srečno, dvakrat na mesec delim z brezplačnimi predavanji v hotelu Kompas na Bledu (več o tem na www.simona-sket.org).

Spremenila sem tudi način prehrane, ne jem več mesa in rib, kar nadomeščam s stročnicami, s kamutom, s tofujem, z oreščki … Približno sedemdeset odstotkov pojem presne hrane, trideset odstotkov pa kuhane. Izbiram biološko pridelano hrano, ker so tudi pesticidi dejavnik tveganja za bolezni. Hrana je veliko bolj okusna, ko jemo manj, a bolj kakovostno. Pijem čaje, največkrat z riževim sladom ali z medom. Kak obrok nadomestim s sokovi. Način zdrave higiene in nege sem razvila tudi v lastni blagovni znamki Šket.«

Izbrali ste vegetarijanstvo. Tudi za hčerko in soproga?

»Hčerki mesa ne omejujem. Ko bo dovolj stara, se bo sama odločila, ali ga bo uživala še naprej, ali ne. Soprog ga zadnje čase je manj, pri vsakem nakupu pa pazimo, da je meso kakovostno.«

Jemljete zdaj kakšna zdravila?

»Že kar nekaj let ne.«

Še kaj s strahom prestopite prag onkološke klinike?

»Nič več. Strah si ustvarimo sami in danes verjamem v to, da nič več ne bo šlo narobe. Rekla sem si: prvih trideset let je bilo kritičnih, drugih sedemdeset bo najlepših.«

Napisali ste tudi knjigo Preventiva pred rakom in rehabilitacija onkološkega bolnika. Zato, ker ste čutili notranjo potrebo po tem, da lastno izkušnjo delite z drugimi?

»Zagotovo. Pravi čas se moramo zavedati pomena enkratnega življenja! Ponavadi pa šele takrat, ko smo na ovinku preživetja, začnemo tuhtati, kaj vse bi lahko že prej naredili za svoje zdravje, a nismo.«