Avtobus je pravkar speljal s postaje

Bojanova zgodba o tem, kako pasti in znova vstati (2)

»O nekaterih svetopisemskih resnicah, na primer o tisti, da nastavi še levo lice, če te udarijo po desnem, sem veliko razmišljal še kot otrok. Zdelo se mi je, da je Bog storil nelogično, da je kakšno tako misel sploh dal v roke človeku, ki še ni zrel, da bi razumel božje razmišljanje. Že včasih je bilo tako, da sta moč in oblast marsikoga pokvarila in se je potem znašal nad tistimi, ki so bili dovolj nemočni, da se niso mogli upirati.«

Bojan pravi, da je imel pozneje v življenju veliko srečo, da je moral že v mladosti pogosto stisniti zobe in prenašati krivice tudi s strani domačih.

»Bili so trenutki, ko mi je bilo tako hudo, da sem resno razmišljal o tem, da bi kam odšel. In se nikoli več vrnil. Ni hujšega, kot če starši zahtevajo od svojih otrok, da so vsi enako nadarjeni, enako sposobni in enako pridni. Si morete misliti, kakšen moralni šok je bil to za očeta, ko sem se vpisal »le« na poklicno mizarsko šolo. Še huje pa je bilo, ko sem povsem mimogrede ugotavljal, da sta me v pogovorih z znanci pravzaprav zatajila. Delala sta se, kot da me ni, kot da sem zrak, kajti na moj račun se nista mogla nikoli pohvaliti,« je s trpkim glasom obujal spomine Bojan.

Potem so ga nekoč obiskali policisti, češ da doma goji konopljo. Imel je slabo vest, saj je res imel svojo »parcelo«, a ne doma, temveč v bližnjem gozdu, na varnem. Policija je kljub temu obrnila hišo narobe in preiskala vse kotičke. A niso našli ničesar. Ostala pa je sramota, ki je zapečatila že tako hladne odnose med starši in Bojanom.

»Naslednje šolsko leto sem se preselil na srednjo šolo, ki je bila od doma oddaljena več kot sto kilometrov. Živel sem v internatu in ločitev od domačih je bila strašno boleča. Bil sem osamljen, izgubljen in tisti občutek, da bi bil ljubljen, se mi je zdel oddaljen na milijone kilometrov.

»Všeč so mi bile ženske, malo starejše, ne preveč suhe, z velikimi prsmi. Taka je bila ena od učiteljic, skoraj dvajset let je bila starejša od mene. Bila je nesrečno poročena in v meni je našla sijajnega sogovornika, saj sem imel obilo časa, sovrstnice me niso zanimale, predmet, ki ga je poučevala, pa se mi je zdel prav zaradi nje privlačen. Težko povem, kaj se je točno zgodilo, da sva se dotaknila z rokami in potem sva se znašla v objemu, in vse, kar je sledilo, je bilo logično in pričakovano. Jaz sem bil mlad bik, ona je potrebovala seks bolj kot kaj drugega. Tretji letnik sem naredil z lahkoto, ob njeni pomoči, seveda. Pomagala mi je, da sem si poiskal stanovanje in se po maturi tudi zaposlil. Več let me je obiskovala in po pravici povem, da nisem čutil nobene potrebe po drugi ženski, ona mi je dajala vse, kar sem potreboval: varnost, spolnost, kuhala mi je, skrbela zame. Pravzaprav je bila moja rešiteljica. Če je ne bi bilo, bi v svoji osamljenosti in odrinjenosti od doma padel v slabo družbo, še bolj bi se vdal pijači, travi … Žal pa je velika starostna razlika med nama z leti povzročala vedno več drobnih prepirčkov. Zlasti potem, ko je ona šla v pokoj, jaz pa sem že začel hrepeneti po družini, po otrocih. Imel sem prihranjenega nekaj denarja, razmišljal sem o zidavi hiše. V tistih letih sem bil doma le enkrat in to takrat, ko mi je umrl dedek. Počutil sem se, kot bi prišel med tuje ljudi. Vsi so govorili o tem, kje so preživeli počitnice, s kom so igrali golf in kaj so počeli na kakšni razstavi, na koncertu in podobno. Brat je bil takrat že zelo znan glasbenik, vsi so bili nanj ponosni, tudi jaz. Imel sem ga še zmeraj rad, jaz pa sem njemu pomenil manj kot zrak. Sprva me je bilo sram delovnih rok, potem pa sem ju le vzel ven iz žepov in ju položil na mizo, da se je videlo, da je v družini vsaj eden, ki zna poprijeti za vsako delo. Žal moje provokacije ni nihče opazil, in tako neopazno, kot sem prišel, sem tudi odšel. Od tistega dne sem tudi prenehal s pisanjem novoletnih voščil in ko je imela mama rojstni dan, sem se jokal zraven telefona, ker sem želel slišati njen glas, a bil sem dovolj trmast, da je nisem poklical. Veste, to so težke stvari, ki pustijo sledi v duši in nezaceljene rane, ki jih ne pozdravi niti čas. Zaklel sem se, da do svojih otrok ne bom nikoli tak, da jih bom ljubil, pa ni važno, kakšni bodo. Tega sem se tudi držal. Žal pa je že tako, da človek obrača, Bog obrne in če koga preveč razvajamo, tudi ne zna ceniti tistega, kar dobi v dar,« je v svoje pripovedovanje vpletel še eno življenjsko misel Bojan. (se nadaljuje)