(Lažna) peticija

Po spletni pošti sem na temo vinjenih voznikov in njihovih umorov dobila poziv ali kakor koli temu že rečemo z naslednjo vsebino: »Mame pokojnih otrok poskušajo proti pijanim voznikom zbrati 5.000 podpisov na to pismo. Če prejmete to peticijo in ne naredite nič, razen to, da jo izbrišete, potem vaša sebičnost ne pozna meja. Podpis je tako malo, kar lahko naredite! In ne pozabite: nikoli ne vozite pijani, niti enkrat, misleč, da ne bo važno. Seveda bo važno!« Sledi nekaj dodatnih abotnosti, daljša pesnitev in tisoč tristo devetinpetdeset podpisanih mehkih ženskih duš s konkretnim imenom in priimkom ter z (avtomobilsko) oznako države, ki ji posamezna podpisnica pripada. Naslednji, tisoč tristo šestdeseti podpis, je bil moj.

O, ja. Tekst mi je res smrdel po reklamnem sporočilu, ampak pod vplivom čustvene naglice oziroma nagle čustvenosti sem pamflet nemudoma poslala vsem prijateljem in znancem, ki so mi tisti hip padli na misel. Povedano drugače. Padla sem na »finto«, s katero ekipa sodobnih »podjetnikov« s pomočjo mednarodnega spleta dobro služi. Morala jim je pri tem, kakopak, zadnja briga.

Pravzaprav je morala tovrstnih spletnih podjetnikov na približno enaki (ničelni) ravni, kot je morala človečnjakov, večinoma moškega spola, ki pod vplivom alkohola, a še vedno zavestno in kdo ve, če ne celo naklepno, morijo na (slovenskih) cestah. Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve, pa nič. Ali, domala nič; če pač odmislimo tako imenovano strokovno in politično filozofiranje o vzrokih za čedalje hujše in pogostejše nesreče na slovenskih cestah ter razmišljanja o novih in novih bolj ali manj administrativnih ukrepih, ki naj bi naše ceste naredile varnejše. Bistvo nameravanih ukrepov, pa je navaden larifari, ki nesreč z množičnim smrtnim izidom zaradi pijanega objestneža ne bo in niti ne more zmanjšati ali kolikor toliko uspešno preprečiti.

Žal isti, ki v Sloveniji v imenu večje varnosti v cestnem prometu in posledično zmanjšanju prometnih nesreč z (množičnim) smrtnim izidom »cuzajo« proračunski denar, hote ali nehote, pod vplivom cestnega ali katerega koli drugega zahrbtnega lobija, ne razmišljajo niti približno v pravi smeri rešitve kriminala, ki se pred našimi očmi in s pristankom oziroma brezbrižnostjo oblasti vsak trenutek, da nočnih adrenalinskih dirk po slovenskih avtocestah in obvoznicah sploh ne omenjam, odvija pred vesoljno slovensko javnostjo.

Takojšnja in edina učinkovita rešitev akutnega problema je ena sama: takojšen in dosmrten odvzem vozniškega dovoljenja vsakomur, ki je pod vplivom alkohola, heroina, ekstazija ali katere koli druge droge, ki človeku omrači um in razum, vozil po kateri koli cestni oziroma prometni komunikaciji na območju Republike Slovenije. Katera koli drugačna rešitev je zameglitev srčike, se pravi bistva problema in zavajanje javnosti. (Čemur pa, vsaj po moji presoji, da ne rečem pameti, botruje dekadenca, v katero je slovenska družba, žal, pogreznjena do vratu.)